V prid Janši

Janko Lorenci

8. 5. 2015  |  Mladina 19  |  Kolumna

Sodba ustavnega sodišča (US) o Patrii bo še nekaj časa visela nad Slovenijo. Odločitev je nekakšen kompromis – toda nekateri kompromisi so gnili. US Janše ni oprostilo, ampak je vrnilo zadevo v ponovno sojenje. Vendar tako, da je bolj ali manj zacementiralo nadaljnji pravni razplet.

Kompromis je sodba najbrž tudi glede na pisano sestavo sodnikov. Dokaj verjetna se zdi razlaga, da so bili Janši naklonjeni sodniki zadovoljni s kompromisom, ker je to (za oprostitvijo) druga najboljša rešitev in ker se trasirani prihodnji razplet nagiba v Janševo korist, drugi pa so si oprali roke s tem, da formalne oprostitve ni bilo. Vsebinsko pa je sodba bliže oprostilni.

Spremlja jo mnogo dvomov. US je ravnalo sporno že, ko je izpustilo iz zapora zgolj Janšo, češ da je kot vodja opozicije pomemben za demokracijo. Izpuščeni potem ni hodil v parlament, ampak je križem po deželi prodajal svojo knjigo. JJ tudi tistim, ki ga ujčkajo, nikoli ne prizanaša.

US tudi ni prebralo celotnega sodnega spisa, ampak ga je – kot zdravnik, ki postavi diagnozo, ne da bi pregledal vso pacientovo kartoteko – vzvišeno zanemarilo. Gre za vsaj nespodobno in neprofesionalno ravnanje, ki med drugim nakazuje vnaprejšnjo opredeljenost.

Prav bolna se zdi izjava US, da bi moral Masleša, ki je predsedoval senatu vrhovnega sodišča, bolj paziti na videz nepristranskosti. To naj bi zanemaril, ko se je javno odzval na Janševo nenehno, divje zmerjanje rednega sodstva. To bi moralo biti po logiki US tiho kot miš, tudi če ga trgajo na kosce. Odgovorno US bi janšiste samo od sebe opozorilo, da tako besnenje ni dovoljeno, ali vsaj reklo, da so reakcije nanj obramba pravnosti, ne pa kršenje videza nepristranosti. Videz pristranosti pa že dolgo zbujajo vsaj trije ustavni sodniki.

Vprašamo se lahko tudi, zakaj je US tako čuječe ravno pri JJ. Ali bo tako pozorno tudi pri drugih procesih in drugih obtožencih? In zakaj, za božjo voljo, Janše, če je že razveljavilo sodbe treh rednih sodišč, ni oprostilo, ampak je odločitev formalno preložilo na redno sodstvo? Pomanjkanje poguma, pranje rok, negotovost glede lastne sodbe?

Tako se zdi, da si očitek o (videzu) pristranskosti zasluži predvsem ustavno sodišče. S tem pa trpi tudi verodostojnost njegove sodbe, napisane tako, da imajo z njenim razumevanjem velike težave tudi dobri pravniki. Manjka ji jasnosti besede in misli, morda pa tudi načelnosti.

US je v sodbi o Patrii reklo, da potrebne konkretizacije krivde obsojenih ni, in tako razsodilo o vsebinski pravilnosti sodb rednega sodstva, čeprav bi se moralo načeloma držati dejanskega stanja, kakršno ugotovijo redna sodišča. Čim trdneje dokazana krivda obsojencev je seveda zaželena, sodišča bi sicer lahko obsojala prelahkotno. Toda US je, kot kaže, zašlo v drugo skrajnost in se pri Patrii nehalo ukvarjati zgolj z ustavnostjo in zakonitostjo, za kar je pristojno.

Z zahtevo po večji konkretizaciji je hkrati zožilo prostor za t. i. indične sodbe, sicer povsod normalen del sodne prakse. Pri Patrii so denarni tokovi že tekli, mnogi indici so se povezali v zaokroženo zgodbo o podkupovanju. US pravi, da je to premalo – zahteva roko v marmeladi.

Tu pridemo do širšega konteksta sodbe. Patria je zgodba o korupciji, hudi družbeni bolezni, praviloma težko dokazljivi. Zato njeno dokazovanje marsikje, tudi v Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem ..., dopušča visoko stopnjo indičnosti. Tudi dokumenti organizacij, kot sta OECD in Greco, vsebujejo pri korupciji nižje standarde dokazovanja. Sodba našega US se giblje v nasprotno smer.

Če bo torej korupcijo odslej teže preganjati, kot trdi tudi vrhovno sodišče, si je US naložilo velikansko odgovornost. Vsiljuje se občutek, da se je v zadevi Patria pristranskost US pomešala s pomanjkanjem občutka in odgovornosti za družbeno dogajanje.

Janša bo kljub odločitvi US ostal pod pravnim pritiskom, saj sodba ne more vplivati na že končano finančno preiskavo, zanj najbrž nevarnejšo od Patrie. Kar zadeva volilno telo, utegne sodba Janši začasno prinesti nekaj več podpore, ki pa bo spet usahnila, zlasti z novimi razkritji o njem. To potrjuje tudi tistih skromnih tisoč ljudi, ki so se zbrali pred sodiščem, ko je proslavljal sodbo. Na vstajah, uperjenih proti njemu, je bilo ljudi neprimerno več.

Patria je Janši kljub končni odločitvi US škodila, saj ga je dodatno razgalila – kamorkoli zarežeš v njegovo delovanje, povsod se pocedi gnoj. Tudi zato spremlja razpletanje Patrie slab priokus. Nekdo, ki velja za notoričnega lopova, seveda ne sme biti obsojen samo zaradi svojega slabega glasu. Toda takemu tipu politika se nikakor ne sme dati posebnega statusa, ne sme se izločiti sodnice, ki mu je sodila prva in ga obsodila, zavestno krniti avtoritete rednega sodstva (Masleša), onemogočiti normalnega ponovnega sojenja (izločitev prvostopenjske sodnice itd.). Tako ravnanje neizbežno zbuja občutek, da US Janšo zavestno pomaga ohranjati pri življenju, ga obravnava s posebnimi vatli in nasploh vedno bolj ščiti »elite«, kakršnekoli že so. S tem zaostruje krizo institucij in nezaupanje v pravno državo.

S Patrio si je US še poslabšalo glas. Takoj po sodbi so ga dohitela in po svoje osramotila razkritja o Janši in NKBM. Odločitev ustavnih bogov je utrdila razširjeno prepričanje, da je Janša prav zaradi ustavnega sodišča pravno neranljiv, ne more pa preprečiti njegovega dokončnega zatona. Kajti za večino volivcev je sodba brezpredmetna, to pa bi moralo US strahovito skrbeti. Sicer pa utegne novo sojenje o Patrii vendarle presenetiti in razbiti cement, ki so ga zmešali ustavni sodniki.