Genocid

N'toko

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Žive meje

Ni bil ravno vsakdanji pogovor, niti ne vprašanja, o katerih bi človek razmišljal pod tušem ali med klikanjem po TV-kanalih v četrtek zvečer. Ali Slovenijo napadajo tuje sile? Se nam že dogaja tretja svetovna vojna? Nam bodo zavladale požrešne multinacionalke in nas zasužnjile? Se bo tu sploh še govoril slovenski jezik in pela slovenska pesem, ali morda vse to postaja preteklost? Bodo Zdravljico res zamenjali ameriški pop hiti? V TV-studiu je stalo šest akterjev slovenske glasbene industrije in v oddaji Epilog poskušalo odgovoriti na žgoča vprašanja slovenske narodne samobitnosti. Bili smo priča epskemu soočenju ideologij.

Na eni strani so stali zagovorniki protekcionizma, ki trdijo, da je slovenska kultura pred izumrtjem, in želijo zakonsko zagotoviti domači glasbi mesto na radijskih valovih, od koder jo izpodriva tuja produkcija. Le tako bomo lahko zagotovili preživetje naroda, pravijo. Njihov problem je seveda v tem, da jih velik kos naroda v tej bitki ne podpira. Ne le, da se domači glasbeniki ne morejo pohvaliti z zelo veliko priljubljenostjo, ampak jih zastopajo tudi nepopularne kolektivne organizacije, kot sta Sazas in IPF – podjetji, ki ju pestita netransparentnost bajeslovnih razsežnosti.

Soočeni z neprijetnimi vprašanji novinarjev so se njuni predstavniki zatekli v nenavadno obrambo, ki se ni izkazala za najbolj prepričljivo: »Vaša vprašanja so le del zarote tujih kapitalistov, ki nas hočejo uničiti!« S tem, ko so izgubljeno kredibilnost poskušali nadomestiti z neumornim ponavljanjem zarotniških teorij, so javnosti začeli zveneti kot chemtrailerji – ljudje, ki svojo odtujenost od realnosti razumejo kot slepoto vseh okoli njih. In chemtrailerjem podobno se je del slovenskih glasbenikov navadil o Slovencih govoriti kot o Butalcih – neumnem ljudstvu, ki ne razume njihovega plemenitega boja. Ali se lahko čudijo, da Slovenci ne hitijo metati svojega denarja v njihove roke? Ko so predstavniki Sazasa v ponesrečenih izjavah govorili o »velikozobih kuščarjih«, ki izvajajo tiranijo nad slovenskimi avtorji, je četrtkovo večerno tišino na slovenskem nebu prestrelil odmev tisočih glasov, ki so se v en glas vprašali: »Ma kje to jst živim?!«

Zakaj med glavnimi akterji v našem kulturnem prostoru tako težko najdemo koga mlajšega od 40 let?

Na drugi strani je stal predstavnik prostega trga, direktor največje slovenske radijske mreže, Leo Oblak. Prav njemu zaradi vpeljevanja velike količine tuje glasbe številni iz etra izrinjeni glasbeniki očitajo genocid nad slovensko glasbo. Toda Oblak ima, v nasprotju s histeričnimi glasbeniki v zatonu svojih karier, okoli sebe avro uspeha, javnost pa namesto z »Butalci« naslavlja spoštljivo in jim daje na vsakem koraku vedeti, da ga zanima le njeno zadovoljstvo. Kot je zapisano v manifestu njegovega Radia 1: »Radio je kot medij v službi svojih poslušalcev ... zato ne sme biti v službi glasbenih urednikov, politikov ali drugih interesnih skupin, ki bi pod pretvezo ’izobraževanja’ poslušalcem vsiljevale svoje glasbene okuse ali politične poglede. Glasbena raziskava je zato najbolj ’demokratičen’ način izbiranja glasbe.«

To, da slovenski radii verižno predvajajo izvajalce iz nabora dveh največjih ameriških založb, zanj ni znak nekakšnega imperialističnega korporativnega prevzema, ampak svobodna volja ljudstva – kar naj bi potrjevale glasbene raziskave in računalniški algoritmi, na podlagi katerih sestavljajo poenotene playliste. Seveda se lahko strinjamo, da obstajajo tržne tehnike, s katerimi lahko beležiš všečnost komada (računalniki vedno znova čudežno izračunajo, da so ljudem najbolj všeč pesmi, ki jih že poznajo) in optimiziraš poslušanost (tako da ozek izbor preverjenih pesmi nenehno ponavljaš na čim več postajah hkrati), težko pa bi ankete medijskega imperija razglasili za najbolj »demokratičen« način izbiranja glasbe. Takšna demokracija namreč s sabo prinaša tudi pravico do tega, da slišimo in zvemo čim manj, da nismo posiljevani z »izobraževanjem« (fuj!) in da nam pogleda na svet niti slučajno ne poskuša razširiti kakšen urednik, novinar, glasbeni poznavalec ali drugi strokovnjak iz lokalnega okolja. Včasih se zdi, da se z uvažanjem zahodnih medijskih trendov le še hitreje spreminjamo v vaško provinco.

Kljub vsemu pa je že po nekaj minutah oddaje postalo jasno, zakaj je ideologija prostega trga uspešna v bitki s protekcionisti. Leo Oblak namreč ponuja poslušalcem nekaj, kar zelo cenijo: občutek svobodne izbire. Občutek, da jim nihče ničesar ne vsiljuje. Čeprav je medijski prostor prevzel s pomočjo političnega lobiranja, se nam kaže kot nepolitičen. Čeprav vsak milimeter tega prostora porabi za ponavljanje ideoloških manter, se nam kaže kot neideološki. Čeprav nas ves čas z vseh front bombardira s standardiziranimi produkcijskimi vzorci, se nam ne zdi vsiljiv. Glasbene organizacije na drugi strani pa počnejo ravno nasprotno: javnost strašijo z zgodbami o genocidu in jim postavljajo arogantne zahteve. Velik del poslušalcev si zato verjetno želi tega genocida, ki bi jih končno odrešil nadležnih šlagerašev.

V debati med zagovorniki in nasprotniki kvot slovenske glasbe se je pokazalo, da je za ohranitev Slovenije na kulturnem zemljevidu sveta potrebno mnogo več kot patriotsko sklicevanje na »slovenstvo«. Takšen nacionalističen okvir razmišljanja med drugim Slovence postavlja pred lažno izbiro med dvema slabima opcijama: med domačim ali tujim okupatorjem. V resnici ne gre za konflikt med slovensko in tujo kulturo, ampak za čisto banalno bitko med interesnimi skupinami, ki nas obe peljeta v provincialnost. To, kar potrebujemo, ni več »slovenskost«, ampak živa in napredna medijska krajina – takšna, ki ne bo temeljila na računalniških algoritmih oglaševalcev niti na lobiranju stare garde glasbenih vplivnežev, ampak na ustvarjalnem potencialu čim širše družbe. Morda bi lahko začeli pri reševanju vprašanja, zakaj med glavnimi akterji v našem kulturnem prostoru tako težko najdemo koga mlajšega od 40 let.