Ljudski opazovalec

Vlado Miheljak

5. 6. 2015  |  Mladina 23  |  Dva leva

»Sam sem videl ta projekt in je resen. Ko bo predstavljen javnosti, ga bomo tudi mi reklamirali na naši spletni strani in dobili boste prospekte. Apeliram sedaj na vse, da govorite s sosedi, prijatelji, če kdo pozna kakšnega podjetnika, naj vloži kaj več, začnite že sedaj nagovarjati. Če se bomo tukaj potrudili, bodo lahko naslednje volitve drugačne in bodo potekale v bolj enakopravnem ozračju, in to je vse, kar Slovenska demokratska stranka potrebuje.«
Janez Janša meni, da SDS ne potrebuje zgolj medijskih monopolov, ampak pravi partijski medij

»Nastaja delniška družba, ki bo formalni okvir te nove medijske hiše.«
Janez Janša vabi člane stranke in privržence, da za 100 € na delnico zagotovijo pošten partijski medij

Medijska krajina se v svetu, kjer vlada vsaj minimalna medijska svoboda, oblikuje glede na povpraševanje uporabnikov po nekem profilu medija. Če je ponudba vsebinsko, vrednotno, politično neuravnotežena, se toliko bolj odpre prostor tistemu, ki ponuja drugi pogled.

Denimo, v osemdesetih letih je Mladina dobro izkoristila neuravnoteženost in je, tudi za veliko večji potencialni medijski trg, kot je slovenski, dosegla fantastično naklado, ki se je nevarno približevala sto tisoč izvodom. Vendar samo dejstvo, da je prostor odprt, ni bilo dovolj. Morala je s kakovostjo zadovoljiti potencialne bralce. Takrat se je dobesedno iskal izvod več; vsi so jo hlastno brali. Tudi tisti, ki bi jo danes za nazaj radi ocenili kot preoblečeno trobilo režima. Po osamosvojitvi se je zdelo, da se bo medijski trg samoreguliral. Napoved oziroma nastop dnevnika Slovenec, ki je imel zgodovinsko vzporednico, je bil skorajda obsojen na uspeh. A je dnevnik nečastno propadel kljub večkratnim finančnim injekcijam in intervencijam države. Zakaj? Ne zato, ker je imel prepoznaven profil, ki ga je razkrivalo že ime, ampak ker je bil slab. Preslab, da bi zadovoljil celovito medijsko potrebo bralcev, ki jim je bil blizu njegov vrednotni in politični profil, in teh je v deželi gotovo vsaj za solidno naklado. Vsak, vsaj malo zahtevnejši »desni« bralec je moral za celovito zadovoljitev medijske potrebe seči še po Delu ali Dnevniku ali Večeru. A zgodba novega desnega tiskanega medija ni bila zapečatena s propadom Slovenca, ampak z brzopoteznim matom, ki ga je desnemu polu dal pokojni Danilo Slivnik. Namreč, leta 1998 se je lotil izdajanja dnevnika Jutranjik. Izhajati je začel v začetku junija in ni vzdržal niti en mesec. Vsega 22 številk! Popoln polom. Kakorkoli je bilo po zagonu brez vizije, brez sredstev, brez promocije in brez perspektive modro zapreti projekt takoj, preden nastanejo gromozanski stroški, je bila ta kratka avantura pogubna, saj je za vekomaj zatrla skomine po pravem desnem tiskanem dnevniku.

Zato so se na desni politični hemisferi lotili sovražnih prevzemov že delujočih medijev. Kar je bil gotovo pametnejši in perspektivnejši projekt. A tega so se lotili z neobrzdano janševistično slo. Z oklepniki in težkim topništvom so šli nad nebranjene medijske trdnjave s široko razprtimi durmi. Iz izkušenj vemo, da se mediji izjemno hitro prilagajajo novi klimi in novi situaciji. A Janši ni bilo dovolj, da mu je leta 2004 uspelo preslepiti javnost, volivce in zlasti medije z ovčjo preobleko volčjega kožuha. Ne, ni se zadovoljil z naklonjenimi mediji (denimo nacionalka in Delo sta šla še pred volitvami Janši nasproti), hotel je popoln nadzor. In doživel popoln polom. Grosupeljski Napoleon je namesto popolnega prevzema doživel pravi medijski Waterloo. Velika, zelo velika večina novinarjev tako eksplicitnega pritiska ni bila pripravljena prenašati. Bizarnost lomastenja po nacionalni televiziji, po nacionalnem radiu, po Večeru, po Delu je poosebljala nastavitev Petra Jančiča kot netalentiranega izvrševalca politične volje in direktiv iz ozadja. Uredniku Jančiču je uspelo pri Delu proti sebi obrniti prav vse, tudi tradicionalno desno orientirane novinarje. Bil je brez zaledja v kolektivu, brez avtoritete, brez kredibilnosti. In ladja celotnega prevzema je nazadnje tako neslavno potonila, kot je bila splula.

In če odmislimo Slovenski tednik in Ekspres, epizodna predvolilna tednika s političnopornografsko vsebino iz leta 2008 (med drugim sta ju financirala cerkveni holding Zvon in Pošta Slovenije!), se je sedaj, dobrih deset let po nastavljanju lojalnih uredništev, Janša spet spomnil, da bi bilo treba imeti nadzorovane medije. A za totalne posege v sedanje ni več prav veliko manevrskega prostora. Tako je napovedal nekaj, kar je v njegovih medijskih vojnah doslej najbolj pošteno. Ustanoviti namerava svoje partijsko trobilo. V nagovoru seniorjem SDS je napovedal novo televizijo, nov radio »in močan spletni portal, ki bo predvsem za mlajšo populacijo realni vir novic in dogajanj tudi ostalih informacijskih potreb v realnem času«.

O. K. A komu zaupa Janša tretji poskus preoblikovanja medijskega sveta? Vodušku. Vladimirju Vodušku! Medij, ki ga je Janša napovedal na srečanju strankinih seniorjev, bo sestavil svojo podobo verodostojnosti, profesionalnosti in privlačnosti po formuli: poštenost in privlačnost Janeza Janše minus verodostojnost in profesionalnost Vladimirja Voduška. Izračunajte.

Glede na Janševe vizije, predstave in pričakovanja predlagam novemu partijskemu mediju ime: Ljudski opazovalec. Zaradi zgodovinskih vzporednic in zaradi vsebinskih sporočil. Priložnost za desnico, priložnost za bralce in navsezadnje priložnost za vse tiste novinarje, ki se v sedanji ponudbi slabo počutijo. No, pa da vidimo, kdo bo prestopil.