Osnove demokracije

Vlado Miheljak

12. 6. 2015  |  Mladina 24  |  Dva leva

Drage prijateljice, dragi prijatelji, pred enim letom je pogumna odločitev našega predsednika dr. Mira Cerarja in somišljenikov, da želimo drugače – odgovorno upravljati in voditi državo ter delovati za dobro ljudi – postala »naša zgodba«.
— Stranka SMC ob prvi obletnici sporoča svojim članom, da je odgovornost pomembna kvaliteta pri vodenju in upravljanju države

Demokracija varuje človekove pravice. To pomeni, da demokratično odločanje nikoli ne bi smelo voditi v takšne odločitve, ki bi bistveno zmanjšale ali celo ukinile človekove pravice. (…) Nihče ne sme uresničevati svojih pravic tako, da bi s tem prizadel pravice drugih.
— Dr. Miro Cerar: Osnove demokracije

Miro Cerar je nekaj let pred vstopom v aktivno politiko napisal knjigo z zvenečim naslovom Osnove demokracije. Po obliki podajanja zelo elementarno, a všečno in korektno predstavljen temeljni ustroj družbe in države. Tako rekoč demokracija za telebane, kot se tovrstnim priročnikom popularno reče. Kot taka bi morala postati obvezno počitniško čtivo poslancev nasploh, še zlasti onih iz vladne SMC, pa tudi sam avtor bi besedilo moral obnoviti. Če bi jo še enkrat prebral, bi morda prišel bliže odgovoru, kaj neki se je zgodilo, da so v enem letu iz zgodovinsko visokega rezultata (34,49 %) padli na tretje mesto v javnomnenjskih izmerah. Se lahko zgodi takšen padec? Lahko, čeprav težko. Tudi LDS, ki je leta 2000 dosegla na volitvah v DZ celo dva odstotka višji rezultat (a dva sedeža manj v državnem zboru), je popolnoma presahnila. Ampak dobro, LDS je svojo relativno moč gradila dolgo in postopoma ter postopoma, na obroke, potem tudi propadala. Cerar se je z novo stranko pojavil pred enim letom, 2. junija 2014, po enem mesecu, 13. julija, triumfiral na volitvah v DZ in že po enem letu padel (po zadnjih meritvah) na tretje mesto oziroma na tretjino zmagovalnih glasov.

Tovrstni padci niso prav pogosti, so pa znani tudi pri nas. Jankovićeva Pozitivna Slovenija, ki je po prav tako ekspresnem vzniku na volitvah 2011 premagala favorizirano Janševo SDS, je nato neslavno presahnila. Še parlamentarnega praga na naslednjih volitvah ni presegla. No, pri PS so bili poglavitni razlogi drugje. Delno v spremenjeni javni podobi predsednika stranke po objavi poročila KPK, delno pa v notranjem razcepu. Pri SMC je drugače, Cerar in njegovi sodelavci modernega centra razumejo politiko kot prazno formo, brez vsebine, z veliko dozo moralnih imperativov, ki jih poljubno kršiš. Če sem pred mnogimi leti napisal, da je bil Drnovšek (iz časa pred osebnostno preobrazbo) človek brez barve, vonja in okusa, to velja toliko bolj za Cerarja in njegovo – kako paradoksalno! – izrazito personalizirano stranko. Kar je že prvi veliki problem. Stranka, ki je vsaj na videz pritegnila veliko število javnih, izpostavljenih in domnevno avtonomnih posameznikov, deluje po predmoderni formuli osebne zastavitve. Strankin domet sega do tja, do koder seže Cerarjev pogled. Nobene vsebine, nobenega programa, nobenega artikuliranega stališča, za katerim bi posamezniki iz stranke stali, si zanj prizadevali, se borili, ni opaziti. Zato kljub vse hujši krizi identitete stranke še ni prišlo do večjih trenj in konfliktov. Razen izstopa Bojana Dobovška čisto na začetku oblikovanja koalicijske politike ni nihče zares podvomil o ničemer. Logično. Ker ni ničesar. Pač stranka modernega centra: od zunaj prazna, v centru pa je nič ni.

Težko je reči, koliko se lahko trend nezadovoljstva nadaljuje in kje je dno. A vprašanje je, kaj glavnino volilnega telesa iz 2014 v stranki SMC sploh še zadovoljuje. Prej ali slej gre za neuspelo srečanje med nesporno levim volilnim telesom in stranko brez profila. Kar se kaže na vseh ravneh delovanja. Pa naj bo vprašanje temeljnih človekovih pravic ali zunanje politike ali ekonomije. Spomnimo se, s kakšnimi akrobacijami se je SMC izmikala zelo enostavnemu vprašanju zakonske ureditve pravic istospolnih parov. Cerar je svoje latentne predsodke, ki jih je v »predpolitičnem« obdobju bolj jasno izražal, zavil v argument čakanja na čas široke družbenega konsenza. Kot da kje, tudi v najbolj liberalnih družbah, obstaja nekonfliktno, konsenzualno vzdušje o teh vprašanjih. In celo tam, kjer bi bilo najlažje in najmanj tvegano oblikovati dosledno stališče in odločno dejanje – pri vprašanju priznanja Palestine – kjer pa res obstaja visok družbeni konsenz o tem, da je že zdavnaj nastopil primeren čas priznanja, so se izmikali in zdaj končno napovedujejo priznanje enkrat pozimi. S sramotno zamudo. A Cerar in stranka na oblasti sta Slovenijo in državljane najbolj osramotila z brezčutnim sprenevedanjem glede vprašanja beguncev. Ta madež bo še dolgo po tem, ko bo (upajmo) begunska kriza že mimo, ostal kot pragreh, kot temna senca. Tako kot nas je po osamosvojitvi zaznamovalo dejanje sramotnega izbrisa dela stalnega prebivalstva ob zatečenem stanju v času osamosvojitve.

In tudi sicer v Cerarjevi eri Slovenija izgublja občutek v mednarodni politiki. Mramor tekmuje z Nemčijo in Wolfgangom Schäublom v satanizaciji Grčije.

Cerarjeva Slovenija ni ne socialna ne solidarna. Pa tudi obljubljena etičnost in transparentnost sta predvsem blagovni znamki. Kaj torej ostane? Ekonomska modrost in prevzemanje odgovornosti? Primer prodaje Telekoma je simptom, ki razgalja Cerarjevo politiko centra: ne prevzeti odgovornosti, a prisiliti formalno avtonomen holding, da realizira njegovo željo. Premier je slovenski državni holding (SDH) pozval, »naj odgovorno izpelje še zadnje dejanje in sprejme odločitev za prodajo«!?

Zdi se, da bo ob zgodnji smrti stranke SMC veliko pogrebcev, a malo žalujočih.