Grega Repovž

12. 6. 2015  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Srce in duša naroda

»Globalni trg nujno potrebuje posameznike, ki se bodo samozaničevali in samotrpinčili, ki bodo pridno bičali sami sebe, ko gospodarjeva roka omahne.«
—Dr. Samo Tomšič, filozof, julija 2014 v Mladini

Ampak res – kdo v tej državi res verjame v kapitalizem? Odgovor bi vas znal začuditi: a v tej državi na to, da ima kapital svojo logiko in ne nazadnje tudi pravila, da je kapital zato, da se oplaja, dodaja vrednost, da nekaj v resnici le levica. Ne mislimo strankarsko: a le tisti, ki verjamejo v levo politično misel, dejansko tudi mislijo kapitalizem. Pošteni kapitalizem. Seveda, na tej točki se pač vse podre. Poštenega kapitalizma ni. Telekom je vlada (pro)dala Cinvenu, ker so jo izsiljevali, da se bomo sicer težje zadolževali. Kar je brez dvoma res. A v resnici smo obresti za prihodnje zadolževanje plačali posredno in tudi posredniku. In zato, ko bo naslednjič minister Mramor pohvalil ministra Mramorja, da mu uspeva dosegati nizko obrestno mero na svetovnem dolžniškem trgu, velja njegovemu znesku prišteti še kar nekaj stotnij milijonov evrov, ki jih je plačal vnaprej. Na primer s poceni Telekomom. Torej: zadolžujemo se po enakih višinah kot prej, le da obresti plačujemo drugače. Ne v denarju, v podjetjih.

A vrnimo se k Tomšičevemu citatu, ker nadaljuje: »Ne biča nas neki nedosegljivi zunanji gospodar, ampak smo tega gospodarja tako zelo ponotranjili, da se bičamo sami. To je pravzaprav bistvo neoliberalizma.« Naj vas torej ravnanje predsednika vlade Mira Cerarja in finančnega ministra ne zavede: v resnici jima vseh navodil ni treba dajati, onadva vanje verjameta. Celo huje: v to, da se tako vrti svet, verjameta bolj kot tisti, ki jim kimata in strežeta.

Mar ni neverjetno, v javnosti so danes res vsi podatki o sedanjem in prihodnjem poslovanju Telekoma, a se predsednik vlade Cerar zlaže, da je Telekom v težkem položaju in da potrebuje strateškega partnerja. Telekom je v izrednem stanju, na leto bo mogoče po vrednotenju cenilcev iz njega potegniti vsaj 100 milijonov evrov. Da o strateškem partnerju Cinvenu ne govorimo – ta človek se dela norca iz cele države, saj še Cinvenovi predstavniki izrecno poudarjajo, da nimajo teh namenov. Torej Cerar res debelo laže? Res kdo misli, da laže?

Ne. Ne laže. On to res verjame. Tako zelo je ponotranjil to zgodbo, da vanjo verjame. Sploh ne razmišlja: verjame. Tako mu ustreza. Ker je ponotranjil ta pričakovani odnos do te države – ne more si nič dobrega misliti o njej. Dejansko verjame, da smo v tej državi nesposobni upravljati premoženje, dejansko verjame, da je Telekom, ki v državi vodi na vse področjih svojega delovanja, v težavah. In se pridno biča. Ob prodaji Telekoma, pa čeprav ve, da ga prodajamo le zato, ker nam bodo sicer navili obresti, hkrati verjame, da je s tem naredil dobro delo. Da dela za dobro ljudi. In hkrati verjame v ta mit o moralnih in tudi siceršnjih pomanjkljivostih Slovencev, kar ga samo še potrjuje v prepričanju o lastnem dobrem in dobrotljivosti. In zato se ob gospodarjih, ki bi jih moral prezirati, dejansko počuti dobro. Namesto da bi vsakič, ko se mora srečati s tistimi, ki Slovenijo kastrirajo (in kastracija je pač nepovratna, enkratna), le stežka zlezel na letalo, še težje pa z njega, ker se mu rablji res gnusijo – namesto tega ves zadovoljen hodi v Bruselj in tam še sam sodeluje pri rezanju žil tistim, ki so na istem kot mi, ki jih ta Bruselj in finančni trgi ravno tako stiskajo, ravno tako pritiskajo kot nas – ki jih ravno tako z obrestmi in dostopnostjo posojil opozarjajo, da naj pridno in poceni prodajajo, kar so se finančni trgi namenili dobiti. In tam se mu zdi to prav. Poredni so bili.

To ni zgolj shizofreno.

Ampak pomembno je, da človek verjame, da dela dobro, saj, zanimata ga srce in duša naroda.

Naj tudi zaključimo s citatom: »V resnici nas zanimata srce in duša naroda. Ekonomija je sredstvo; cilj je spremeniti srce in dušo.«

Ta seveda ni od Tomšiča. Ta je od Margaret Thatcher.