Grega Repovž

19. 6. 2015  |  Mladina 25  |  Uvodnik

Izkrivljeni svet

Priča smo novi abotnosti. Teden dni po tem, ko je avstrijsko vrhovno sodišče dokončno obsodilo Wolfganga Riedla, ki je prinesel denar čez mejo za prireditev razpisa v prid finski Patrii, je Janez Janša poslal pismo predsedniku republike, vlade in državnega zbora, da naj se skliče sestanek, »na katerem bi preverili, ali pri nosilcih najvišjih političnih funkcij v državi obstaja pripravljenost za iskanje dogovora o politični popravi krivice, ker bi mesto predsednika državnega zbora in mesto predsednika vlade danes verjetno zasedal nekdo drug, če ne bi lani prišlo do zlorabe sodstva za odstranjevanje političnih tekmecev iz volilne kampanje«.

Koliko časa bomo še sodelovali v tem farsičnem šovu? Koliko časa bo potekala debata o tem, ali je prišlo do podkupovanja ali ne? Ja, proces je vrnjen v ponovno odločanje, a bodimo resni – saj o korupciji vendar ni dvoma. Ta se je pač brez dvoma zgodila, ni dvoma o nakazilih, ni dvoma o dvigih denarja. To je ne nazadnje povedal v svojem trdem odgovoru Janši tudi predsednik vlade Miro Cerar. Česar ni bilo, je obsodba. A to ne pomeni, da politično, javno in moralno obsojanje dejanj Janeza Janše ne sme obstajati. Seveda lahko. Če politiki s takim človekom ne želijo sodelovati, je to njihova pravica. Kot je pravica medijev, da vsakič znova povedo, da je to človek, ki je del korupcijske afere Patria in ki ne zna razložiti, od kod mu kupi gotovine. Domneva nedolžnosti nima nobene veze s tem. Kakšne neumnosti. Če pustimo vse ostalo, se prav po tej liniji v resnici deli slovenska politika na normalno: na tiste, ki so pripravljeni sodelovati z nekom, ki je evidentno deloval protipravno, in na tiste, ki sodelovanje z njim zavračajo.

Vendar je tudi Cerar moral pretehtati vsako besedo: preprosto zato, ker se tako politični razred, ki mu sicer tudi sam pripada, predvsem pa mediji tudi v tem primeru vedejo neverjetno. No, drugače. Do vseh se vedejo neizprosno, le do Janše ne. Ko gre zanj, imajo vedno vsi enako težo v razpravi, po navadi pa ima Janša še malo večjo. Saj veste, proces Patria je na TV Slovenija komentiral kar njegov odvetnik. Kako je mogoče, da ima človek, ki so ga dobili z gotovino v »žepih«, ki so ga dobili pri tem, da mu je ženina sestrična nakazovala gotovino neznanega izvora v obliki plačevanja računov, ki so ga ne nazadnje dobili pri tem, da je, ko je bil predsednik vlade, zakotno zemljišče zamenjal za stanovanje na elitni lokaciji v prestolnici – sploh možnost priglasiti se k razpravi s predsednikom državnega zbora, vlade in predsednikom republike? In kako to, da mediji pričakujejo, da bodo najvišji predstavniki odgovarjali na njegova pisma? Ker vodi drugo največjo stranko? Ni dovolj. In na koncu se morajo temu diktatu vsi ukloniti – ker je v tej državi to tako zelo normalno, da ima tako vprašljiv človek pravico ne le do besede, ampak celo usmerjati in voditi javno debato. Narobe svet, nor svet.

In to je središče slovenske anomaličnosti, slovenske nezrelosti. Pa ne govorimo o nezrelosti naroda, temveč njene politike. Ne, ne podtikajte tega prebivalcem Slovenije, ne govorite, da smo Slovenci taki. Ne, točno vemo, kdo je tak. Seveda so tudi v drugih političnih strankah že bili manjši in večji lopovi: a so se v trenutku razkritja iz politike tudi pobrali, ne nazadnje so jih nagnali njihovi volivci. Res je, volivci SDS tega ne storijo. A naj se sami sprašujejo, zakaj jih to pri njihovem vodji ne moti in kaj to pove o njih.

Pri čemer je treba poudariti: seveda se je to že zgodilo na tej obli. Človeštvo se s časom in sistemom le malo spreminja. A vedno znova je treba biti pozoren in šokiran, ko je to mogoče opazovati od blizu. Zgodovina celo kaže, da ljudje vedno znova verjamejo v najbolj popačeno resnico, v največje laži – ker ne morejo verjeti, da je mogoče, da kdo tako neverjetno izkrivlja realnost, da je torej tako brez ovir in zavor. Da tako izkorišča njihovo vero v človeka.