Grčija

dr. Bogomir Kovač

12. 6. 2015  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Grška dolžniška drama postaja zadnje mesece politično-ekonomska igra, ki se dramatično približuje končnemu izidu. Po štirih mesecih je Grčija dokončno na kolenih, država je nesolventna. Evropska komisija (EK) pričakuje odstop vlade in nove volitve, Grki se pripravljajo na referendum, tudi na izsiljen izstop iz evroobmočja. Vmes je še nekaj ekonomskih rešitev, toda v ospredju so politična sporočila. Slovita trojka dokazuje, kakšne so posledice, če se upirate EU in kapitalu. Hkrati pa je Ciprasova vlada nastavila ogledalo stari korumpirani oblasti. Na eni strani imamo dokaz, kako EU ne more preživeti, na drugi, kam nas lahko zapeljejo domači politiki. Oboje je enako strašljivo.

Danes o grški krizi lahko vse preberete na Wikipediji. Že to pove veliko, čeprav tam ne najdete vsega. Recimo, da so grške težave stare, odgovornost pa sila razpršena. Še kdo pomni, da je Grčija po drugi svetovni vojni postala strateško območje za uporabo Trumanove doktrine? V njej ZDA dvakrat intervenirajo proti levici, najprej proti komunistom (1945–1949) in drugič proti socialistom (1967–1974). Obakrat v povezavi z domačimi fašisti, vojsko, kot danes v Ukrajini. Zato Grčija porabi za vojsko relativno skoraj toliko kot ZDA. Še leta 2009, ko je razglasila svojo insolventnost, je za vojaške izdatke namenila 10 milijard evrov, za nemške podmornice, francoske miragee, ameriške tanke … Skupno daje za vojsko trikrat več od evropskega povprečja, hkrati pa je to leglo državne korupcije. Zadnjo raboto je minister za obrambo desne vlade priznal leta 2013. Seveda je šlo za nemško podkupnino.

Obstaja seveda tudi druga statistika. Spomnimo. Leta 2009 je tekoči primanjkljaj znašal 15 odstotkov BDP-ja, primanjkljaj plačilne bilance desetino BDP-ja, dolg države 127 odstotkov BDP-ja …. Grčija je leta 2010 prvič pred bankrotom, rešuje jo pomoč »trojke«, EK, ECB in MDS. Tu so pomembni trije mejniki. Najprej 240 milijard v dveh svežnjih (2010, 2012), potem skoraj celotna zamenjava zasebnega bančnega dolga z javnim (2011–2012) in na koncu vsiljen program reform in varčevalnih politik v zameno za kredite (2012–2015). Grčija je po štirih letih pomoči in zunanjega usmerjanja na kolenih. Izgubila je četrtino BDP-ja, ima negativno rast, visoko brezposelnost, izključena je s finančnih trgov in tudi normalnega financiranja v okviru ECB. Finančna pomoč in zdravila »trojke« so se izkazali za popoln polom.

Ključni obrat se je pripetil jeseni leta 2014. Politična kriza je na vrhuncu, levica grozi z osvojitvijo oblasti. To je čas, ko dozori odločitev trojke, da je treba z Grčijo ravnati skrajno previdno. Zadnji obrok pomoči, 240-milijardna svežnja, zadržijo, Grčijo strogo nadzirajo glede likvidnosti, kreditno je že tako povsem odvisna od pomoči trojke. Politična zmaga levičarske Sirize januarja 2015 potrdi novi strateški cilj »trojke« – demontažo sedanje grške vlade, tudi za ceno ekonomskega zloma države, finančnega bankrota, celo izstopa Grčije iz evroskupine. Ni je ekonomske cene, ki je ne bi plačali za politično discipliniranje EU. Spet ustavljajo grško levico, da bi vsi videli, zlasti v Španiji, kam vodi boj proti neoliberalni agendi globalnega kapitala. V politično pogubo.

Cerar in Mramor naj vsaj molčita, da ne bosta sramotila Univerze, od koder sta prišla in kamor se nameravata vrniti.

Vse drugo je del politične bitke in ekonomske taktike. Grke so najprej politično osamili. Merklova je šla v veliko ofenzivo, Hollande se je umaknil, vladni Rim jih ni podprl, Madrid jim je izrazito nasprotoval, razne Slovenije niso razumele ničesar. »Trojka« se je navidezno umaknila. Evropska komisija je sporočila, da je pripravljena na nov sporazum, dodatne kredite za stare zahteve. Vmes se je odigrala drama. EK se je pogajala, MDS je zahteval tekoča poplačila, ECB pa je poljubno privijala likvidnost. Noben grški predlog reform ni bil dovolj popoln, noben odlog plačil ni bil sprejet, niso sprostili zadnjega svežnja obljubljenih kreditov, niso je sprejeli v program QE … Pustili so jo, da je po štirih mesecih pod novo oblastjo finančno izkrvavela. Zato pa je po štirih mesecih rast negativna, banke so povsem izčrpane, javni skladi prazni, podjetja nelikvidna, država pa nesolventna. Politični cilj »trojke«, te »tehnokratske pošasti«, kot pravi Cipras v Le Mondu, je uresničen. Ciprasova vlada je izgubila ekonomsko bitko s kreditodajalci, grozi ji politični zlom tudi doma.

Se je bilo načrtovanemu kaosu sploh mogoče izogniti? EU sicer zavezuje 352. člen pogodbe, toda o njegovi legalnosti in legitimnosti nihče ne razmišlja. Grčijo lahko dejansko reši dvoje. Ekonomika povpraševanja, kjer bi EU omogočila njeno gospodarsko rast. Ekonomiko ponudbe z reformami naj bi vlada ponudila v zameno za nove kredite. Brez rasti ni fiskalne konsolidacije, brez novih kreditov ni zaupanja. Če bo Grčija razglasila bankrot, ni poplačil dolgov, evro zamenja drahma. Če sprejme vzporedno valuto, nekakšen »grški evro« s posebnimi omejitvami, ostane na dveh tirih brez pravih rešitev. Če ostane status quo, mora dobiti vsaj 10 milijard za tekoče servisiranje dolga in dodatnih 50 za nov program. Nobena rešitev ni dobra, vsaka zahteva spremembe, ki jih ni.

Tudi če Grčija izstopi (Greexit), problem evra ostaja, in to je ključna evropska zanka. Če gre Grčija svojo pot, bo verjetno jutri padla Ciprasova vlada. Siriza je upanje za Grčijo, Grčija lahko prinaša potrebno zaupanje za EU. Oboje je povezano. Ekonomisti, s Stiglitzem in Pikettyjem na čelu, v Financial Timesu nedavno predlagajo nov Marshallov plan, program obnove za EU in Grčijo. To je pred časom govoril tudi Varufakis in končal na hodnikih vladnih palač, v Bruslju in tudi Atenah.

Slovenija se je v tej igri povsem izgubila. Cerar in Mramor naj vsaj molčita, da ne bosta sramotila Univerze, od koder sta prišla in kamor se nameravata vrniti. Seveda, upanje za Grčijo ostaja, toda ne brez zaupanja v EU. Žal bo grški up pokopala brezupnost sedanje EU in njenih elit.