Blitzkrieg

dr. Bogomir Kovač

5. 6. 2015  |  Mladina 23  |  Ekonomija

DUTB naj bi prejšnji teden z vratolomno poslovno akcijo pretvorila svoje terjatve v kapitalske deleže v 41 slovenskih hotelih. Čez noč naj bi država prek svoje »slabe banke« postala lastnica tretjine hotelskih zmogljivosti, podržavljanje kot pot v novi privatizacijski pok. Tako naj bi na ravni celotne panoge zaprli dosedanjo lastniško, upravljavsko in menedžersko predstečajno agonijo treh nosilnih holdinških stebrov slovenskega turizma. Poslovni »blitzkrieg« je inovativna, toda tvegana strateška odločitev. Pravno, ekonomsko in poslovno, predvsem pa politično. DUTB je razkrila svojo ekonomsko farizejstvo, Cerarjeva vlada pa je znova stopila na tanek led, tokrat morda usoden za oba.

Navidezno je zgodba preprosta. Slovenski turizem velja za paradno panogo. Pripisujemo ji z multiplikativnimi učinki 13 odstotkov BDP-ja, dobro desetino vseh zaposlitev, velja za največjega »izvoznika« storitev. Na nekaterih destinacijah (Piran-Portorož, Bled-Bohinj, Kranjska Gora …) pomeni osrednjo gospodarsko in razvojno dejavnost. Turistična industrija je bila očitno dobra poslovna priložnost za domače investitorje, zlasti finančne holdinge, kot so Sava, Istrabenz, NFD, pa tudi ACH. Obnovili so hotele, turistični posli so prinašal dober gotovinski tok. Naložbe bi bile vzdržne, če v poslovnih modelih ne bi križali turizma z drugimi tveganimi posli, še posebej spornim menedžerskim lastninjenjem. Zapletlo se je na dveh straneh. Kratkoročna tveganja naložb so ogrozila dolgoročno vodenje turističnega biznisa. Turizem je postal žrtev lastniških, organizacijskih in poslovnih mahinacij njihovih lastnikov, Bohoriča, Bavčarja, Rigelnika …

V finančni in ekonomski krizi je turistična panoga dokazala, da je ena najbolj robustnih, tudi perspektivnih. Toda turistična podjetja, sama prezadolžena, so se zadnja leta znašla v močvirju predstečajnih postopkov, skupaj s svojimi nosilnimi lastniškimi družbami. Od tod je turistična industrija samo še del pravnih sanacijskih mlinov, bančnih terjatev in finančnega prestrukturiranja, tudi državne sanacije dolžniške krize. Vlada nikoli ni posebne pozornosti namenjala lastniški strukturi slovenskega turizma, slabo je razumela njegov javni značaj in zasebne interese, tudi v zadnji strategiji upravljanja državnih naložb. Spomnimo, Sava Turizem je tam pomembna naložba in Terme Olimje tudi, drugi kakopak ne. In zgodilo se je, kot smo napovedovali. DUTB jo je pod okriljem iste države zrušila, še preden so jo sprejeli. Savo Turizem je povsem podržavila, da bi jo lahko v celoti prodali.

DUTB je seveda čuden institucionalni spak Janševe vlade, skupaj s skandinavsko vodstveno poslovno ekipo, ki sredozemsko Slovenijo doživlja kot lastno finančno riviero. To ni niti razvojna agencija niti sklad, kaj šele banka, še najbolj spominja na ad hoc privatizacijski projektni tim, ki deluje po lastnih poudarkih in brez strateških usmeritev države. In prav ta zmešnjava pristojnosti, pretirana smelost vodstvene ekipe, ob zmedeni vladi in kompradorski finančni eliti, bo morda zanj usodna. Poslovna zamisel, da presekate agonijo turističnih podjetij s pretvorbo terjatev v lastniške deleže, ustanovite nov holding, sanirate poslovanje, zaženete investicijski ciklus in potem prodate po višji vrednosti od prevzete, je navidezno dobra in smiselna. Problemi so v izhodiščnih vrednotenjih, prenosih in pretvorbah, pa v nosilni ekipi DUTB in megleni rešitvi.

Osrednja težava je očitno v hitrosti, obsegu in časovni izbiri tega posla. Ali je DUTB hitela, ker je hotela obvoziti državno strategijo naložb glede Save, ki je zanjo ključna? Se mudi zaradi drugih akterjev in Gorenjske banke? Ima morda v ozadju že tudi kupca, ki želi zagotovilo posla? Kakorkoli, nenavadna hitrost je privedla do resnih pravnih in finančnih napak. Danes je jasno, da je Mansson, glavni izvršni direktor DUTB, zavajal glede obsega konverzije terjatev prevzetih podjetij, da nima soglasja bank, da so pravni posli z novo družbo DUP 1 smešnica. Ves postopek spominja na improvizacijo tistih, ki so nekdaj zapeljali turizem na stranska pota. Podobno velja za povsem poslovne reči. Pred turistično sezono takšnih prevzemov ne delate, če ne želite škodovati podjetjem. Manssonove izjave so bile skope, toda z vidika strokovnih turističnih presoj preprosto smešne. Poslovne megle zadolženega turizma ne morete reševati s finančnimi nebulozami o njegovem prestrukturiranju.

In potem je tukaj še država. Cerar je bil med tem pri papežu, nič ne ve o novem razodetju slovenskega turizma, še manj kaj razume. Mramor molči, ker gre za avtonomno vlogo DUTB in so tam tudi njegovi novi ljudje, ki bi naj vedeli, kako in kaj, in so se strinjali. Počivalšek, vladna avtoriteta za turizem, v internacionalizaciji turistov in lastnikov vidi rešitev za boljše poslovanje in želeni investicijski ciklus. Kdo bo v vmesnem času investiral, kdo upravljal, kdo razvijal posle, da bo dosežen napovedani prevrat v vrednosti nove družbe, ne pove nihče.

DUTB ni družba, ki bi to znala, vmesni novi holding je skrivnost. Turizem je precej zahtevnejša deležniška dejavnost kot sanacija industrije, recimo kakšnega Cimosa. Bodo razrezali turistični kolač po destinacijah, kdo bo vodil novi holding, bodo jutri prodajali posamezne hotele? Politična in poslovna šlamastika te vlade postaja vse bolj neznosna. Tudi zaradi institucionalne in razvojne nesnage DUTB, ki se vleče od leta 2012. Nič ne pomaga, če menjamo širclje s simonetiji, nižamo plače vodstvu, če posle vodijo v ozadju harjunpääji, če ne vemo, kaj naj bi DUTB sploh počela, v imenu koga in na čigav račun.

Zdi se, da je DUTB presegla meje privatizacijskega rubikona. DUTB je pokopala poslovna prevzetnost, vlado politična pristranost. Še najbolje bo, v imenu internacionalizacije, da oboji skupaj še enkrat preberejo Jane Austen.