Erjavčeve basni

Vlado Miheljak

26. 6. 2015  |  Mladina 26  |  Dva leva

»Težko je sprejeti, da lahko med zavezniki obstaja tovrstna dejavnost, predvsem ko gre za prisluškovanje, povezano s predsednikom republike. …. Ko se bojujemo proti terorizmu, si je težko predstavljati ali razumeti, kaj bi nekega zaveznika motiviralo k prisluškovanju drugim zaveznikom.«
— Tiskovni predstavnik francoske vlade in kmetijski minister Stéphane Le Foll ne razume, zakaj so morali Američani, kot razkriva WikiLeaks, prisluškovati zadnjim trem francoskim predsednikom. Zato so nemudoma poklicali na pogovor ameriškega veleposlanika.

»Pahor je ubral neobičajno pot in poklical veleposlaništvo, že drugič, odkar je postal premier, in nam dal vedeti, da bo negoval odnose med ZDA in Slovenijo. … V pogovoru na štiri oči pa je premier na uglajen, toda nedvoumen način možnost selitve (internirancev iz Guantanama, op. a.) povezal z obiskom pri predsedniku Obami. Dejal je, da bi mu 20-minutno srečanje s predsednikom ZDA omogočilo vprašanje selitve zapornika oblikovati kot izraz podpore najpomembnejšemu zavezniku Slovenije in kot dokaz oživljenih dvostranskih odnosov.«
— WikiLeaks je leta 2010 razkril ameriško diplomatsko depešo, iz katere je razvidno, zakaj Američanom ni treba prisluškovati Pahorju.

Leta 2000 sem bil nekaj mesecev gost znanega berlinskega družboslovnega raziskovalnega centra. To je bilo ravno v času, ko so se (če odmislimo pučistične popadke Janše v času afere Depala vas leta 1994) politični cirkusi v Sloveniji šele zares začeli. Najprej intrige in »prisilno« združevanje programsko sorodnih, a politično, kadrovsko in interesno konfliktnih strank SKD in SLS, nato izstop SLS iz Drnovškove koalicije in padec vlade, pa spet igrice desnih poslancev pri zagotavljanju večine za Bajukovo prehodno vlado. Šele tretje, javno glasovanje je discipliniralo dvomljivce na desnici. In nato že mesec po desnem prevzemu vlade teatralni razpad združene SLS + SKD z nastankom NSi. In za veliki finale turbulentnega leta 2000 še državnozborske volitve, na katerih je triumfirala LDS z najvišjim odstotkom doslej (36,26 %) in zgodovinsko porazila desnico, ki je le nekaj mesecev pred tem s parlamentarno aritmetiko, ne z volilnim izidom, prišla na oblast.

Ker sem bil takrat na daljavo ves čas publicistično prisoten v Sloveniji, sem natančno spremljal dogajanje. V pogovoru z znanim nemškimi politologom iz raziskovalnega centra, ki se je med drugim ukvarjal s tranzicijo v postsocialističnih evropskih deželah, sem se čudil, da še devet let po oblikovanju države nismo sposobno konstituirati stabilnega političnega, strankarskega in parlamentarnega prostora ter demokratičnega profila, pa me je miril, da to pa ni nič nenavadnega. »Nemčija je po vojni potrebovala več kot dvajset let.« In še potem je imela trenutne padce in skomine, ki so skoraj zamajali ustavni red. Denimo leta 1977 v spopadu z levim terorizmom (dogajanje, ki ga zajame pojem Deutscher Herbst). No, takrat mu nisem znal ugovarjati glede pesimistične ocene dinamike. Danes, petnajst let kasneje, vem, kje je problem: stvari se pri nas ne spreminjajo prepočasi na bolje, ampak počasi, a stabilno v nasprotno smer. Na slabše. 24 let po osamosvojitvi je država v slabšem stanju, kot je bila kadarkoli prej. Popoln razpad zaupanja v državo in državne institucije, ki je že doseglo stopnjo, ko ga ni mogoče več obnoviti. In rezultat so vse te redne in predčasne volitve, ko vznikajo in propadajo nove stranke, ki od enih do drugih volitev prehajajo od zmage do izpada iz parlamenta.

Vse to se mi ni zdi nič več čudno. Začuden pa sem (še vedno), da je mlada država doživela popoln fiasko tudi v zunanji politiki. Pred zadnjimi volitvami nisem gojil nobenega optimizma. Za kaj takega sem že prestar. A po objavi izidov sem bil prepričan, da bo Cerarjeva garnitura (polna politologov in družboslovcev) vrnila vsaj zunanjo politiko v standardne tirnice. Pa je ravno tu najbolj odpovedala. Ne samo, da popušča pod pritiski odprodaje državnega premoženja, ko je to neposredno v škodo države, in se ni sposobna jasno postaviti po robu raznim škodljivim tajnim sporazumom (TTIP, CETA, TISA), ampak peha državo v odvisnost od globalnih korporacij. Še huje. Suverenosti in avtonomnosti smo se odpovedali celo tam, kjer se nam res ne more nič zgoditi. Denimo, zdaj, ko zmanjkalo že vseh argumentov proti priznanju Palestine, išče Cerarjeva vlada partnerja, da bi izvedla akt priznanja hkrati (?!?). Kot kmečke dekline, ki gredo na gasilskih veselicah za korajžo v parih ali v troje lulat. In medtem ko mi molčimo in se uklanjamo mednarodnim diktatom, so Francozi pokazali, kako diplomacijo vodi suverena država. Ameriškega veleposlanika so takoj po WikiLeaksovi objavi prisluškovanj njihovim predsednikom poklicali na zagovor. Naš Pahor pa je po razkritju ameriške diplomatske depeše, ki mu je nabila roge, povedal le: ocene so stvar ameriške diplomacije.

Morda je bil izvirni greh slovenske zunanje politike storjen že, ko nismo postavili na smetišče politične zgodovine Boruta Pahorja, ki je za fototermin z Obamo ponujal Američanom posel za drugi reaktor nuklearke in sprejetje internirancev iz Guantanama. V nasprotju z gradnjo reaktorja sprejem nesrečnikov iz ameriškega koncentracijskega taborišča sam po sebi ni sporen. Nadvse sporna, pravzaprav perverzna pa sta trgovina in motiv. Če premier telefonari in se sam ponuja Američanom za pogovor ter po zaslugi WikiLeaksa izvemo, da je v »pogovoru na štiri oči blago, vendar nedvoumno« povezal uspeh preselitve ujetnikov s srečanjem s predsednikom ZDA Obamo, pa vseeno preživi, smo krivi sami. Javnost, mediji in volivci. Rezultat je znan. Smo unikatna država s klovnom na predsedniškem položaju. In klovni domujejo v cirkusu. Kajne?