Propad sedanje EU

dr. Bogomir Kovač

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Grška drama je razbila evropsko ogledalo. Večmesečna ekonomska pogajanja med Grčijo in »trojko« so prekinjena, Grčija ima politični referendum, v vsakem primeru sledi načrtovani politično-ekonomski zlom države. Bruselj je politična pogajanja spremenil v ekonomsko vojno, Grki so precenili svoj politični položaj. Zastrašujoče je dvoje. Visoka tveganja evropskih politikov, da bi za vsako ceno zrušili novo levico, in nemoč drugih, da bi se temu uprli. Grčija je nekdaj Evropi dala ime, hkrati pa smo se vsi znašli pred barbarskim ogledalom nove EU. Evropski ekonomski diktat pomeni zlom njene demokracije, grška drama je druga stran propada sedanje EU.

Evropa svojo kulturno dediščino gradi na idealizirani podobi stare Grčije. Grke je na drugi strani od nekdaj preveval duh skupnosti, »hellenikon«. Grki so si vedno lahko določili identiteto v soočanju s svojim nasprotjem, barbari, despotizmom okoliških ljudstev, »najbolj krvoločnih in nepravičnih, kar jih je človeškega rodu«, kot piše Herodot. Za pojasnjevanje barbarstva je nekdaj skrbelo gledališče, danes ga oznanjajo visoke finance. Nekdaj je grška demokracija ugašala zaradi zaveze grških elit do tiranij Aleksandra Makedonskega in kasneje Rimljanov, Keltov, Galcev, Germanov ... Danes je sodobna Grčija klonila pred despotizmom finančnega kapitala, evrokrati in nemško prevlado. Nekdaj so končali znotraj velikega Rima, danes Bruslja. Uničujoče grško-barbarske zaveze ni rešil niti mit Evrope, hčere feničanskega kralja, ki išče rešitev med bogovi zavojevalcev in kulti premagancev. Grško antično zrcalo se je razbilo natančno tako kot današnje evropsko.

EU in Evropska centralna banka na eni ter Grki na drugi so storili v preteklosti pet velikih napak. Prvič, Grčija leta 2000 ne bi smela vstopiti v evroobmočje, ker preprosto ni izpolnjevala konvergenčnih fiskalnih kriterijev. Drugič, v obdobju 2002–2007 so bile obrestne mere razmeroma enako nizke za vse, Grke in Nemce, 2009–2011 pa so bile razlike v obrestnih maržah ekstremne. Obakrat so zasebni finančni trgi, Evropska centralna banka in evropska komisija povsem napačno ocenili tveganja in kreditni potencial Grkov. Tretjič, leta 2010 sta evropska komisija in Evropska centralna banka zadolženo Grčijo prehitro vezali na kreditno pomoč Mednarodnega denarnega sklada namesto na finančno pomoč Evropske centralne banke in evropske komisije v skrajni sili. Četrtič, EU je povsem zgrešila program grškega protikriznega prilagajanja. Namesto na zniževanje primanjkljaja, javnega sektorja in odplačevanja dolgov bi morala staviti na gospodarsko rast, zaposlenost in podporo izvoznim dejavnostim. In petič, EU v vsem tem času ni uredila pravil za normalen izstop Grčije iz evroskupine in kasnejši možni prevzem evra (podobno kot EMR II), kar bi bila najracionalnejša rešitev.

Obe strani sta že nekaj let, zlasti pa zadnje mesece, povsem zgrešili tudi na pogajalskem področju. Če bi rešili teh pet problemov, bi obe strani razmeroma hitro dosegli želeni sporazum. Toda domena EU je bila, da ne spreminja temeljnih določil Lizbonske pogodbe in Evropske centralne banke, temeljna postavka Grčije do volitev 2015 pa, da formalno sledi napačnim usmeritvam »trojke« in dela po svoje. Ciprasova vlada je najprej zavrnila vse pogajalske institucije, dosedanjo napačno politiko brezpogojnega varčevanja, plehke pogajalce, kot je Dijsselbloem. Varufakis je sprva bolj predaval makroekonomijo krize, s Ciprasom sta selektivno izbirala potencialne velike zaveznike in ključne pogajalce. Hitro je bilo jasno, da Grčija ni Velika Britanija. Ta z grožnjo izstopa Britancev (»Brexit«) edina lahko spremeni naravo EU in zameji Nemčijo. Cameron je pokazal, kako začeti pogajanja, in to je lekcija, ki je v Atenah niso dobro izpeljali.

Toda Grki v boju z evropsko komisijo, Evropsko centralno banko in Mednarodnim denarnim skladom niso imeli nobenih ekonomskih možnosti, še posebej brez političnih zaveznikov. Zadnje mesece se dejansko niso pogajali, temveč enostransko popuščali zahtevam »trojke«. Tudi končni manever z referendumom se je izjalovil. Evropska centralna banka je preprosto zategnila likvidnostne uzde bank, Nemci so zaprli pogajalska vrata, Mednarodni denarni sklad je razglasil tehnično insolventnost. Kreditorji so že zdavnaj pogajanja spremenili v vojno. Grki so ostali brez denarja, Cipras pa je hitro izgubljal politično podporo, grška vlada lahko preživi, če se ukloni diktatu EU. In to so tudi storili. Tako je nova grška vlada dejansko politično mrtva, kar je bil tudi osrednji cilj »trojke«.

Grki želijo ostati v EU in imeti evro, toda zahtevajo nove in drugačne ukrepe, ki so zadnjih pet let poglabljali krizo. Ekonomske rešitve so del nemške neoliberalne agende, drugačni pogledi del demokratične izbire Grkov. Gre za trilemo. Ni mogoče imeti hkrati grške leve vlade, evropske neoliberalne politike in politično nevtralne Evropske centralne banke z evrom. Ne morete obdržati evra brez varčevalne politike, ne morete imeti politične suverenosti z evrom. Ljudje lahko izbirajo stranke in vlado, ne morejo pa izbrati ekonomske politike. Vsako ekonomsko odstopanje je dejansko politični zlom, vsak morebitni izstop iz evra vodi v ekonomsko katastrofo in politični ekstremizem. Izbirate lahko med demokracijo in ekonomiko EU, med močjo političnega podrejanja in interesi finančnega kapitala.

EU je na koncu zastavila vse, izjavo petih predsednikov o svetli prihodnosti evra (22. 6.), omledni govor Junckerja, javno objavo evropske pogajalske ponudbe. Vse je usmerjeno k temu, da Grki sprejmejo nesprejemljivo, da politično zrušijo novo grško oblast. Siriza je želela spremeniti EU, na koncu je začasno preživela, ker se je podredila ekonomskemu diktatu »trojke«.

Nauk je jasen. Izvor grškega mita so medijske vojne, od nekdaj. Grki so poraženi, toda krščanski Evropi so nastavili barbarsko ogledalo. V njem vidimo evropske, tudi naše politične, bančne in poslovne elite kot nezrele, neodgovorne in nemoralne. Česa več niso mogli in smeli storiti.