Igra s časom

dr. Bogomir Kovač

10. 7. 2015  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Grško-evropski spor se nadaljuje. Grški referendum je kratkoročno zgolj utrdil Ciprasov politični položaj, ni pa prispeval k lažji ekonomski rešitvi. Grška dolžniška kriza je namreč ekonomsko rešljiva, če politična stališča spremeni »trojka« in ne obratno. Paradoks je očiten. Cipras je politični problem EU, toda Merklova z nemškimi stališči postaja vse bolj njeno ekonomsko breme. Politična igra z evrom je nemška zanka, nesposobnost generiranja gospodarske rasti je problem EU, neprilagodljivost je bolj evropska kot grška težava. Za ekonomsko reševanje Grčije so nujne politične spremembe EU. To pa je za sedaj nerešljiva zanka.

Grčija je politični subjekt s specifično težo. V slabem tednu so Grki uprizorili osupljivo demokratično predstavo. V tednu dni so pripravili referendum in ta je bil uspešen, Varufakisov odstop po zmagi, dejansko načrtovan in pričakovan, nosi sporočilo glede želenih pogajanj. Samaras je po neuspehu sestopil iz Nove demokracije, tudi druge politične stranke so podprle Ciprasovo vlado glede EU. Grčija je dosegla potrebno legitimnost, demokratični primanjkljaj je torej evropski in ne grški problem.

V največjem precepu sedaj ni več Cipras, temveč Merklova in EU. EU politično ne želi popustiti, Grčija gospodarsko brez hitrih rešitev ne more preživeti. Politična igra s časom postaja osrednja ekonomska tema. Dejstvo je, da Grčija v razmerju do posebnih upnikov (MDS, ECB) nemudoma potrebuje denarno pomoč, da je ključni problem dnevna likvidnost grških bank, da želi ostati v evrski skupini in ohraniti položaj v EU. Hkrati pa grška nesolventnost zahteva od MDS in ECB njeno finančno osamitev, brez potrebne likvidnosti je edini izhod drahma, »trojka« dejansko sili Grčijo, da enostransko izstopi iz evrske skupine.

Nemški scenarij je že več kot leto razmeroma jasen. Reševanje evra je povezano s strnjenostjo držav središča s plačilnobilančnimi presežki (Nemčija, Beneluks, Avstrija, Finska). Sledijo polobrobne velike države s primanjkljaji, ki se podrejajo skupnim pravilom (Francija, Italija, Španija, Portugalska …), na obrobju vladajo posebne razmere. Tu je ključna uklonljivost do Nemčije, tisti z največ težavami morajo dejansko zapustiti klub. Samo tako je mogoče ohraniti evro in okrepiti zaupanje finančnih trgov. EU je v nemških očeh politični projekt z ekonomskimi sredstvi, ki ga Nemci mesijansko vodijo po načelih ordoliberalizma. Bodimo povsem določni. Evropski projekt je od samega začetka neoliberalen in elitističen, reševanje nemškega problema je njegova središčnica, Hallstein, prvi predsednik na čelu Evropske ekonomske skupnosti, je njen temelj videl v politični federaciji. Stara evropeizacija Nemčije je končno pripeljala do nemške EU.

Američani so na to vedno gledali pragmatično. Evropske integracije so zanje geostrateško vprašanje, zanima jih predvsem Nato, Marshallov načrt je nekdaj odpiral vrata ameriškim podjetjem, danes si prizadevajo za prostotrgovinski in investicijski sporazum (TTIP). Zato bodo mimo EU o grški usodi najverjetneje (so)odločali v Washingtonu. Premočni Berlin znotraj EU preprosto ni v ameriškem interesu, zato je v akciji London. Strateška slabitev Grčije v razmerju do Turčije, Rusije, celo Kitajske, poglobitev kaosa okoli Sredozemlja, Bližnjega in Srednjega vzhoda škoduje ameriški predstavi o svetovni ureditvi. Formalno Grčija ne more opustiti evra, ne da bi zapustila EU, dejansko mora ostati v EU, da ostaja članica Nata, kar v resnici zanima ZDA. V tej zmešnjavi naj torej ohrani vse troje.

Grki seveda nimajo novih predlogov, Merklova ne želi odpisa dolgov. Toda kaj naj bi sploh predlagali, da bi Nemci sprejeli? Grški dolg je dejansko že restrukturiran, najprej z delnim odpisom dolgov zasebnih dolžnikov, prenosom na javni dolg članic, znižanjem obrestnih mer in podaljšanjem odplačevanja. Danes golo servisiranje grškega dolga z obrestmi pomeni 2,2 odstotka BDP, manj kot v številnih drugih obrobnih državah. Odplačevanje grškega dolga je torej vzdržno že pri nominalni rasti BDP okoli 2,5 odstotka. Grčija je lahko solventna pri razmeroma nizki gospodarski rasti. Težava je dvojna. »Trojka« zahteva reformni varčevalni sveženj, ki povzroča negativno gospodarsko rast. Zasebne finančne institucije nočejo posojati Grčiji pod normalnimi pogoji, dokler ne vidijo stroge fiskalne konsolidacije in primarnega proračunskega presežka z vsaj tremi odstotki. Oboje je neumno in nepotrebno. Grčija je lahko hitro solventna, če bo ohranila likvidnost, uredila razmere za nominalno rast BDP in dosegla enak položaj znotraj ECB kot druge članice (program OMT, QE).

Grški problem je torej rešljiv, če kršimo pravila, in v tem je nemška težava. Grki so svojo socialno-ekonomsko realnost politično sprejeli, EU in Berlin očitno ne. ECB je z zamrznitvijo programa ELA sprožila likvidnostno krizo in zaprtje grških bank, Draghi je grobar Grčije. Če rešuje evro tako, ga v resnici najbolj ogroža. Dokazal je dvoje, da je evro za vse članice dejansko tuja valuta in da je ECB globoko spolitizirana ustanova. Danes ECB izsiljuje Grexit, kar bo radikalno spremenilo evroobmočje. Zato tvegano početje nima nobenega političnega mandata. Toda delovanje ECB dejansko usmerja ustavno sodišče Nemčije in delegat Bundesbanke. In spet smo pri izhodiščnem vprašanju.

Grčija je ekonomski problem EU, Nemčija je njeno politično breme. Grčija je krivec za svoje težave, toda hkrati žrtev evropske politične poniglavosti. Nemčija je povzročitelj neuspešne protikrizne politike EU in zapletov z evrom, hkrati pa talec lastnih političnih zablod. Oboje je politično-ekonomsko neznosno.

Za grško krizo je potrebna zgolj ureditev razmer. ECB naj vrne likvidnost in omogoči potrebno zadolžitev, EU naj pomaga pri zagonu rasti, Grki naj ponudijo sistemske reforme in socialno vzdržnost, ki bo preprečila nevarno fašizacijo države. Vse drugo pa naj ostane v božjih rokah.