Bazen z usodno oviro

Bernard Nežmah

17. 7. 2015  |  Mladina 29  |  Pamflet

V že rekordno vročem juliju prihaja še nov vročinski val. Tako mati Zemlja.

V sestri Evropi pa vročinska koprena razkriva, kako so stvari, ki so se zdele včeraj zdele kristalno jasne, v resnici že vseskozi povsem obrnjene. Nova ukrajinska oblast velja za nedolžno žrtev ruskega imperializma. In EU tako izvaja neprestano sankcije proti Putinovi Rusiji. Naenkrat pa so se po velikem delu države vzdignili množični protesti organizacije »Pravi sektor«, ki jo mediji označujejo kot skrajno desničarsko in neofašistično formacijo. Predsednik Petro Porošenko je namreč izdal ukaz o razorožitvi njenih članov. »Pravi sektor« pa je kot povračilni ukrep ukazal svojim enotam, da zapustijo bojišča v Donbasu.

Kaj to pomeni? V Ukrajini so oborožene skupine prosto delovale kot država v državi. Pod vladavino nove demokratične vlade so v državi uvedli paravojaške enote, ki so doslej svobodno harale in imele celo poseben status znotraj vseukrajinskih oboroženih enot!

A to ni evropska tema, kakor tudi ne gospodarski razkroj Ukrajine. Na čelu je pač grexit. In prvi lik Aleksis Cipras. Mož, ki je utelešal odpor proti vodstvu EU in izrekel zgodovinski NE ukrepom z razpisom referenduma. A takoj po veliki referendumski zmagi je nosilec upora podpisal bolj ali manj vse zahteve, ki jih je teden poprej plebiscitarno zavrnila Grčija. Najbolj slovesna zaklinjanja dobijo čez noč nasprotni predznak.

A v zadevi uničujočega grškega dolga se velja ustaviti pri kritiki, ki pledira za odpis dolgov, češ da so kreditorji sami odgovorni za svojo izgubo, ker so malopridneži že vnaprej vedeli, da denarjev ne morejo dobiti nazaj, zdaj pa bi se polastili grških podjetij in zemljišč. Seveda jim je lahko pritrditi in reči radikalno – odpis vseh dolgov. Toda, to zadeve ne razreši, saj grška vlada prosi za nove milijardne kredite. In smo v paradoksu, ko iz istih ust poslušamo, kako so bili kreditorji doslej v bistvu neodgovorni, hkrati pa doživljamo zahteve, da naj Grčiji odobrijo nove kredite. Skratka, pred seboj imamo Sfingo, ni pa Ojdipa.

V Ljubljani resda ni grškega teatra, še več, po dolgih letih je spet odprt prenovljeni bazen na Koleziji. Tokrat smiselna investicija pod taktirko župana Zorana Jankovića. Ki pa ima že ob začetku antisocialno noto. Cene vstopnic so namreč zasoljene na 9 evrov med tednom in 11 ob vikendih. Ideja mestnih kopališč je namreč v tem, da meščanom in mladeži omogočajo, da počitnice dejavno preživljajo in se v pasjih dneh hladijo v vodi. Parlamentarne stranke v imenu socialnega čuta zahtevajo subvencije za šolske kosila za širši sloj socialno revnejšega prebivalstva, v tem primeru pa politiki združene levice, ZaAB in tudi SDS ne zahtevajo, da glavno mesto ponudi plavalna veselja ljudem po sprejemljivi ceni. V primerljivih sosednjih krajih, kot sta Tržič in Kranj, so dnevne vstopnice za odrasle po 5 evrov. Mar imajo Ljubljančani še enkrat višji standard kot v gorenjskih mestih? A velja pogledati tudi na mestna kopališča onkraj državnih meja. V Lyonu na »Piscine de Vaise« znaša dnevna karta 3,40, na enem največjih plavalnih kompleksov »Gaensehaeufel« na Dunaju 5,5, mestni bazeni po Muenchnu imajo vstopnino 4,10 evra.

Poglejmo še cene za otroke, dijake in upokojence. Kolezija jim med tednom odmeri 7, čez vikend pa 9 evrov!!! V Muenchnu, na Dunaju in Lyonu je vstop za otroke pod 6 letom prost, na omenjenem dunajskem kopališču pa je vstopnica za deco med 7 in 14 letom vsega 1,8 evra. Jankovićeva Kolezija je najbolj neprijazen kraj za otroke po širni Evropi!

Še pogled v zgodovino. »Ni nam treba navajati, kako veselo je bilo tam na Špici ob Ljubljanici. Oba bregova nizdol proti Prulam sta bila spremenjena v živ vrvež. Tudi mestno kopališče više gori je bilo torišče za vse rekreativce. Živahno je bilo dalje ob Gruberjevem prekopu tja do izliva v Ljubljanico. Tudi Ljubljančini pritoki, kakor Mali Graben in Gradaščica, so sprejemali goste trume kopalcev in kopalk, ki so bili vsi srečni in razposajeni, ko so se lepo sončili in gnetli po obrežnih krajih.«(Slovenski dom, 5. julij) Ob koncu sezone pa je časnik zapisal: »Stari in izkušeni praktiki računajo, da se je dnevno kopalo na prostem najmanj 10.000 ljudi. V 80 pravih vročih dneh se je kopalo na Ljubljanici, v mestnem kopališču in v Tivoliju najmanj do 800.000 ljudi. Naj še omenimo, da je letošnja sezona potekala brez kakšnih hudih incidentov, ni bilo večjih tatvin.« (SD, 7.september)

In katero poletje se je Ljubljana spremenila v eno samo kopališče? Ja, težko je verjeti – poleti 1943, v času italijanske okupacije pod županom Leonom Rupnikom.

Danes ob vsega par zasoljenih mestnih kopališč ni več prostega rečnega kopanja. O Gradaščici in Malem grabnu slišimo le ob poplavah. Reke so le onesnaženi kanali. In kaj je storil ljubljanski župan v skoraj desetletnem mandatu? Nekje na začetku se je postavil pred aparat za čiščenje rečne vode, z nejevernim obrazom srknil požirek ter naznanil, da bo napravil reko spet kopalno primerno in nato naslednji hip že pozabil na gradnjo kanalizacije na Rakovi jelši. Prednost pred meščani imajo turisti in tlakovanje mestnega središča.

Kaj pa meščani? – V Vipavi so se domačini naveličali gledati reko le od daleč in so se zbrali v akciji obnove plavalno dostopnih brežin ter vrgli izziv lokalni in državni oblasti, da jim naredi Vipavo spet plavalno primerno.