Vrtljiva solidarnost

Bernard Nežmah

10. 7. 2015  |  Mladina 28  |  Pamflet

Grško vprašanje je osrednja medijska topika. Tudi na Slovenskem vsakdo izreka podporo ali pa jezo nad postopki vladajoče Sirize, celo prislovično zadržani slovenski premier je začel zoper atenski NE streljati filipike. A tako silna čustvena energija teče v prazno, zakaj odločitev bo na koncu sprejel vrh EU. Največja množična debata teče o zadevi, na katero ljudstvo tako ali tako nima nikakršnega vpliva.

Argument v prid Ciprasove vlade je vsekakor pojem solidarnosti. Plače in pokojnine so po varčevalnih ukrepih v Grčiji občutno upadle. Če torej gradimo skupno evropsko državo, gre vanjo pač vtkati tudi razumevanje in pomoč revnejšim. Toda, katera država EU je najrevnejša? – Je to Grčija? Nikakor, na dnu je Bolgarija. Njen premier Bojko Borisov je nedavno izjavil, da imajo težave vse evropske države, a vsa skrb in politični čas je namenjen le Grčiji. Bolgarija je na dnu, čeravno ima vzorno urejeno javno porabo.

In sedaj resno vprašanje: je solidarnost nekaj, kar se prebudi le ob grški podobi? Očitno, saj mizerija Bolgarov ne zanima ne množičnih medijev ne politikov.

Minilo je 20 let od množičnih pobojev v Srebrenici. Osrednje slovenske televizije in časniki temi namenjajo silno pozornost. Dejansko, še vedno je neznana usoda več kot osem tisoč pogrešenih, njihovi posmrtni ostanki ostajajo na skrivaj zagrebeni, njihove družine že desetletji iščejo in sprašujejo o svojih bližnjih, saj bi jih rade vsaj pokopale. Tokrat spominski pohod pripravljajo tudi po Ljubljani, njegovi organizatorji zbirajo tudi podpise za peticijo bosanskim oblastem, da naj naredijo več, da bi raziskali usode pogrešanih. Slovenski mediji pri tem izpostavljajo jasno veliko ime – ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki se pridružuje pohodu.

Vendar pa se ob tej solidarnosti gesti do srebreniških žrtev na Slovenskem samo po sebi postavlja vprašanje: kaj pa Barbarin rov?

Zakaj dnevni časniki ob obletnici pobojev v Hudi jami ne storijo enako in ne posvetijo slovenskemu zločinu vsaj podobne pozornosti? Pri čemer je vednosti celo več v bosanskem primeru, kjer je sporočilo definitivno: odrasle muslimanske moške, ki so se predali ob Mladićevem zavzetju Srebrenice, je srbska vojska množično zmasakrirala. Od kod pa so se znašli tisoči v Barbarinem rovu? Kdo so bili, kje so bili aretirani, kdo je napravil načrt, da jih odpeljejo bodisi žive ali mrtve v rudniški jašek? V enakem duhu bi lahko v Ljubljani organizirali pohod v spomin lastnim žrtvam in povsem enako bi lahko podpisovali peticijo slovenski vladi, naj vendarle več naredi, da bi se razjasnile okoliščine in žrtve množičnega poboja.

Toda tu ni solidarnosti. Imamo torej solidarnost do enih in nesolidarnost do drugih. A gre za identični primer usode vojnih ujetnikov in zajetih civilistov. Na Slovenskem je ena bolj odmevnih knjig delo britanskega zgodovinarja Keitha Lowa »Podivjana celina«, še posebej zaradi poante, da so po vsej Evropi poznali pobijanja in trpinčenja premaganih vojska. Manj slišni so sicer pomenljivi detajli, da je v britanskem ujetništvo pomrla manj kot premila ujetih, medtem ko je Jugoslavija rekorder z več kot 40-odstotno smrtno žetvijo. Kljub vsemu velja malce razširiti horizont vojnih ujetnikov. Hrvaški pisatelj Mile Budak je končal kot usmrčeni ustaški minister, toda desetletja pred tem je bil sam vojni ujetnik. Iz izkušnje skupine avstro-ogrskih častnikov, ki so jih zajele srbske kraljeve čete, je napisal knjigo »Ratno roblje«, v kateri prinese tudi detajl – avstrijskim ujetnikom so srbske oblasti plačevale po 90 dinarjev na teden. Pri tem potoži, da so si s tem denarjem lahko kupili le hrano in cigarete.

Skratka, nemška okupacija Jugoslavije in potem partizanska osvoboditev sta poznali le fatalni status vojnih ujetnikov, da bi imeli človečanske pravice in prejemali ujetniško plačo, je bila znanstvena fantastika.

Ko torej danes motrimo na preteklost, se je zavedati, da je druga vojna in potem početje zmagovalcev daleč pod civilizacijskimi standardi »opankarskega« režima srbskega kralja Petra I.

A vrtljivi pojem solidarnosti se ne izčrpa ob grožnji grexita in žrtvah vojn. Potem ko država denarno ne podpira delovanja »Hospica«, ki skrbi za umirajoče, se je od nekod pojavil rešitelj. Mestni svetnikovi so pod Jankovićevim vodstvom sprejeli ustanovitev »Ljubhospica«. Bodo torej »Ljubljanske lekarne« kot osrednji financer podprle paliativno skrb skupine humanitarcev?

Nikakor, direktor Marjan Sedej, ki načeluje ad hoc humanitarnemu projektu, je po delujočem »Hospicu« udaril: »Če bomo dali mi denar, potem nam ne bodo diktirali kadre, postopke in način delovanja!«

Naenkrat je ekipa »Hospica« skupina vsiljivcev, ki hoče vladati »Ljubhospicu«, ne pa visoko usposobljeni ljudje za nego s terminalno obolelimi. Preprosto, Jankovićevi bodo iz nič ustvarili svojo skupino humanitarcev. A zgodba gre še naprej v številčni biznis, direktor Sedej napoveduje zahtevo od države za koncesijo, ki bi jim prinesla dobrih dvesto tisočakov letno. In sedaj naslednji preobrat: če pa od države ne dobimo denarjev, potem bodo imeli prednost Ljubljančani. Drugi pa samo iz krajev, kjer deluje »Lekarna Ljubljana«. In smo pri biznisu, ki ga je ministrstvo in sodišča zavrnili kot protizakonitega, ko je hotela občina prek mestne lekarne zasesti druge občine in od tam črpati extra profit lekarništva.

Naenkrat skrb za umirajoče ni več prvenstvena, pač pa napoved lekarniškega direktorja, da bodo imeli 17 zaposlenih, od države iskali denarno podporo in aroganco, da gre za ljubljanski projekt. Čemu potem sodelovanje z dolgoletnimi humanitarci »Hospica«? Pač, rabijo njihov know-how, da poženejo svoje podjetje. V imenu solidarnosti, ki jim bo koristila še kot politični PR.