Grega Repovž

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Otroci v legalnih zaporih

Pretekli teden je prek britanskega Guardiana svet obšel posnetek nemške kanclerke Angele Merkel, ki je v živem nastopu na televiziji v jok spravila priseljensko deklico. Ta je izrazila željo, da bi njena družina dobila možnost legalno in trajno ostati v Nemčiji, Merklova pa nanjo ni odgovorila pritrdilno, ampak je poskušala nekako postaviti stvari v kontekst pravil glede priseljevanja v Nemčiji, ki ne more sprejeti vseh, ki si to želijo. Seveda se je na Merklovo in Nemčijo vsul plaz ogorčenja v smislu, poglej jo, trdosrčno babnico. Nesreča je hotela, da je posnetek svet obšel le nekaj dni po krvavem zaključku pogajanj z Grčijo, ki jih je Merklova odvodila z železno voljo in srcem.

A na tem mestu velja biti stvaren: ne glede na vse, kar Merklova govori (spomniti se je treba njenega nastopa, v katerem je rekla, da ideja multikulturnosti ni uspela), je hkrati res Nemčija tista evropska država, ki sprejema tako v deležu kot v številu največ migrantov. In tako je že desetletja. In čeprav tudi v Nemčiji spreminjajo pravila in jih zaostrujejo, ima nemška vlada tudi v tem trenutku glede na ostale evropske države najbolj drzno in človeško politiko na tem področju, je najbolj prepustna država in tudi socialni sistem za priseljence je na visoki ravni. Zato je krivično kazati s prstom na Merklovo. Sploh je hecno brati to v slovenskih medijih, ki sicer glede beguncev sejejo moralno paniko in strašijo ljudi pred priseljenci.

Slovenija bo po zdaj oblikovani shemi sprejela 250 beguncev, očitno šele pozno jeseni, tako kot vse evropske države. Mimogrede, govorimo o ljudeh, ki že ta trenutek nimajo kam, a Evropa se pri tem vprašanju drži striktnih birokratskih pravil in vseh procedur. Tako ni vedno, večina odločitev tako imenovane trojke na primer za sabo nima nobenega formalnega sklepa, ki bi izhajal iz evropskega pravnega reda, pa nikomur ni mar.

A vrnimo se k neosebnim številkam. Slovenija bo torej vzela 1,2 begunca na občino. Je to malo? Seveda je. Vsaka občina bi lahko, ne da bi sploh opazila, sprejela vsaj deset pribežnikov. Seveda delilnega vzorca po občinah ni, navajamo ga zgolj zato, ker si tako vsak lahko predstavlja, za kako majhne številke gre. A dobrohotno gre verjeti, da tudi slovenska vlada ravna zgolj taktično, tako kot celotna Evropa: dogovor o 55.000 prebežnikih je prvi, ki ga je uspelo oblikovati evropskim državam. Glede na to, da se danes od juga proti severu in zahodu po nekaterih ocenah giblje že okoli milijon ljudi, je že zdaj jasno, da se bodo številke le še povečevale. Glede na ksenofobno naravo Evrope je pametno biti taktičen, saj rumeni mediji kar čakajo, pa tudi politiki si radi nabirajo točke z opisovanjem, »kaj hudega« pomagati ljudem v stisku prinaša naciji. Pri čemer gre za izrazito sprenevedanje: v Evropi že zdaj živi 72 milijonov migrantov, v veliki meri so zaposleni na podplačanih delovnih mestih, a brez njih bi evropska ekonomija pač veliko slabše delovala. Zloraba stiske velikega dela migrantov je s strani držav, podjetij in posameznikov zavestna, načrtna in sistemska.

A dejansko bodo prihajajoči begunci glede na razvoj spopadov postali evropska stalnica, saj ni nobenega znaka, da bi se lahko stopnjevana morija na Bližnjem vzhodu končala. Nasprotno, razviti Zahod, ki je v veliki meri kriv za današnje stanje, se je odločil, da bo tokrat gledal stran, Amerika se pred volitvami še posebej ne bo vpletala v spopade, pa tudi sicer od tokratnega vmešavanja ne bi imel nihče ne ekonomskih ne političnih koristi. Evropo torej čaka dolgotrajen in stalen pritok beguncev. Prihajajo prek Italije, prihajajo prek Grčije, državi sta dali vedeti, da jih na dolgi rok ne bosta več zadrževali. Kar seveda ni presenetljivo: tega preprosto ne zmoreta več, ne finančno ne logistično. Sploh pa ne politično.

Evropska politika do beguncev je njena sramota. Pa tudi slovenska. Še vedno imamo centre za tujce, v katerih so ljudje de facto zaprti. Po podatkih mirovnega inštituta je v tem trenutku po celotni Evropi tako zaprtih 600.000 ljudi. Se tega sploh zavedamo? Se zavedamo, koliko otrok živi v tovrstnih zaporih? In ne gre za nekaj mesecev, leta preživijo v njih. Ne gre torej le za številke, čas je za velik obrat. Za sprejemanje beguncev. Begunci morajo postati naši sosedje. Z vsemi pravicami. Ne gre za začasnost, ljudje nimajo časa za začasnost, ki traja leta. Sprejemanje teh ljudi je naša odgovornost. Pri čemer ne gre za dobrodušnost ljudi, ampak za sistemsko ureditev, ki jo sprejme država.