Grega Repovž

31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Zidovi, zidovi

Pretresa nas »zid«, grda žičnata ograja, postavljena na meji med Srbijo in Madžarsko. »Zid« je enak ameriškemu, na meji z Mehiko, ni pa zidan kot tisti, ki obdaja Gazo. Žičnata ograja, zgoraj navita bodeča žica, na »srbski strani zidu« pa enako navitje na tleh. Da ni mogoče stati pod »zidom«. Pribežniki sicer vržejo čez ograjo preprogo, tako se izognejo bodeči žici in splezajo čez. A zid je zid. Morda je madžarski dodatno simbolen, ker ga je postavila država za železno zaveso, ki jo je simboliziral Berlinski zid. A po 25 letih spomini zbledijo in zid ni vedno zid. Zid med Evropejci je grd zid. Čeprav – ali Madžari in Slovenci res verjamemo, da smo vsi Evropejci enaki, da nas kot take vidijo tisti, ki so ves čas v demokraciji? Za njih med Sirci, Slovenci in Madžari ni velike razlike. To so za večino Evropejcev tisti drugi. A Evropa je vljudna in omikana, ne bodo vam tega pokazali. Nasmeh bo kot iz škatlice. Kaj si v resnici mislijo o nas, jim po navadi uide. Na primer ko predsednik evropske komisije kakšnemu premieru iz »teh držav« med tiskovno konferenco pokroviteljsko z roko pokrije oči. Šala. Iz nekaterih se pač lahko tudi šališ. A ne zgražajmo se: ste opazili, da novinarji Rome, kadar nastopajo v kakšni oddaji, tikajo in kličejo po imenu? Mali rasizmi, mali rasizmi v vsakem izmed nas.

A naj bo ta oprijemljivi zid le iztočnica. In drugi zidovi? Zid nevednosti? Koliko ljudi ne pride do terciarne zdravstvene oskrbe, ker se sploh ne znajdejo? Koliko osemdesetletnikov ostaja brez informacij in pomoči, ker so potrebne informacije na spletni strani ali ker je treba poslati prošnjo po elektronski pošti? Koliko mladih ne bo nikoli študiralo, kljub marljivosti in pameti, ker je današnji šolski in socialni sistem že tak, da do študija sploh ne morejo, če za njimi ne stojijo starši? Mar res vsi starši stojijo za ambicijami svojih otrok? Seveda ne. Slovenija je prepredena z zidovi. Nekateri so naravni, večina je v glavah, pomemben del jih ustvarja sistem. Informacijska družba je ustvarila nešteto ovir vsem tistim, ki niso del nje. Smo sploh opazili, kako nasilno je uvajanje elektronske komunikacije, koliko ljudi izpada iz igre, koliko ljudem se življenje zaradi omejitev, ki jih imajo, samo zaradi informacijske družbe ne bo odvilo optimalno? Razpravljamo o lakoti v šolah. Seveda, to je tema zase. A vendar – računalnik je dejansko obvezni pripomoček že od tretjega razreda osnovne šole. In tisti otroci, ki ga nimajo? Sploh jih ni tako malo, že v mestih.

Seveda lahko gledamo stran in si rečemo, da ni tako hudo. Pri nas ni zidov, ne pravih ne družbenih. Vrnimo se k pravim zidovom. Zid med Srbijo in Madžarsko je žičnat. Na svetovni dan Romov, 8. aprila 2011, so v romskem naselju Kamenci v občini Črenšovci odprli povsem novo romsko kulturno-informacijsko središče. Ob tej priložnosti jih je obiskal takratni komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope Thomas Hammarberg. Lepo, kajne? A le nekaj kilometrov stran, v bližnjih Beltincih, še danes stoji romsko naselje, ki ga obdaja več kot dva metra visok betonski zid. Ta Rome ločuje od neromske večine. Zid je pred leti postavila kar občina na svoje stroške.

Zidovi niso le drugje, zidovi so tudi pri nas. Le da se nikomur njegovi zidovi ne zdijo nelogični. V Indiji zidovi med kastami ne delujejo tako nenaravno, kot se zdijo nam – pri čemer ti zidovi tudi za nas niso tako moteči kot zidani in žičnati. A kaj, če so družbeni zidovi neprimerno hujši in bolj frustrirajoči za tiste, ki so za zidom? In ti zidovi se povečujejo. Niso visoki dva metra, višji so in rastejo. Z razslojenostjo, z revščino, z družbeno izključenostjo. Slovenija je med tistimi evropskimi državami, kjer je v letih krize revščina najbolj porasla. Ne videti tega pomeni ne pogledati čez zid. Obrazi revščine so različni, začne se že pri najslabše plačanih javnih uslužbencih, ki nikoli ne bodo zapustili tega razreda. A ti za sistem še obstajajo, sistem jih vidi, a spregleda. Revščina ima več obrazov, še več pa mask. Poceni tekstilni izdelki revščini odvzemajo vidnost. Mladostnik, ki zaradi revščine ni mogel študirati, ne bo nikoli reven študent.

Kje je čas, ko je država ponosno razlagala, koliko mladih študra? Danes je obratno. Število študentov naj bi bilo nenadoma previsoko, nenaravno. Kako smo prišli do tega? Kdaj so se strinjali, da bomo postavili ta zid?