Grega Repovž

14. 8. 2015  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Drugo leto rasti

Slovenija ima že drugo leto gospodarsko rast. Zadnjih osemnajst mesecev, kolikor že traja, jo poganja izvoz, kar pomeni, da je ta rast odvisna od tega, kar se dogaja v ključnih državah uvoznicah, torej predvsem Nemčiji. Kot še ugotavljajo na vodilnem makroekonomskem inštitutu EIPF, pa ta rast ni zelo trdna, saj prebivalstvo še ni začelo normalno trošiti za trajne dobrine oziroma si še vedno ni opomoglo od »grške terapije«, ki ji jo je leta 2012 priredila zadnja Janševa vlada. »Piškavo okrevanje ne zbuja začudenja, saj dohodki prebivalstva v dinamiki zaostajajo za ustreznimi državami EU, ker banke ne želijo povečati kreditiranja prebivalstva. Ostajajo pod povprečjem leta 2010, ko je kreditiranju prebivalstva zadal prvi udarec bančni regulator, ki je stisnil kredite za stanovanja, drugega pa že omenjena ‘grška terapija’. Tudi sicer trošenje prebivalstva zelo nazorno kaže učinke pokrizne usmeritve obeh nosilcev ekonomske politike, vlade in centralne banke.«

Analitike EIPF, Velimirja Boleta in druge, citiramo iz dveh razlogov. Da bi na eni strani prispevali k razbijanju nadležno trdovratnega prepričanja, da smo še vedno sredi krize. Ne, Slovenija je iz krize že izšla. A v tem trenutku politiki oziroma vladi zelo ustreza prepričanje javnosti, da kriza še kar traja – tako namreč lahko prihaja z novimi in novimi zahtevki po zmanjševanju socialne države in plač ter drugih dohodkov. A to je le prvi razlog za navedek. Analiza namreč kaže nekaj drugega: kako velik vpliv ima sama oblast, torej vlada in na drugi strani Banka Slovenije, na dejansko stanje prebivalstva. Odločitev vlade in narodne banke namreč je, da se kreditiranje prebivalstva ne sprosti. Razlog pa je v resnici zelo resen. Tako namreč ne zadržujeta le večjega trošenja in krepitve prebivalstva, ampak tudi gospodarstva. Če bi se kreditiranje prebivalstva sprostilo, bi to seveda dalo zagon tudi gospodarstvu, že gradbeništvu na primer.

Razlogov, špekuliramo, je več. Vladi v tem trenutku več pomeni nadaljnje krčenje javnega sektorja in plač v javnem sektorju – na dolgi rok s tem vsaj na prvi pogled v očeh svojih ocenjevalcev v Bruslju naredi več. Hkrati s tem ohranja žive tudi razloge za prodajo bank – tako NKBM, ki jo je za res nizko ceno prodajala tujemu skladu, kot seveda NLB, ki jo tiho pripravlja za prodajo. Če bi prišlo do zagona kreditiranja, bi to izboljšalo rezultate poslovanja banke, vlada pa bi še težje argumentirala njeno prodajo. Doslej je vlada o tej nameri molčala; da se na to pripravljajo, je izletelo le iz ust predsednika uprave banke. A ne gre le za banke: okrepitev rasti bi vladi odvzela veter v jadrih tudi za vse druge prodaje nacionalnega premoženja, pri katerih namerava vztrajati.

Da je vladno vztrajanje pri kriznih razmerah neutemeljeno in da je pritiskanje na plače in socialne izdatke neumestno, ne kaže le gospodarska rast, zaradi opisanih razlogov vezana predvsem na izvoz. Junija so se na primer javnofinančni prihodki glede na maj povečali kar za 17,5 odstotka, delno zaradi vpliva sezone, pa vendar je trend jasen: v prvem poletu so bili javnofinančni prihodki za skoraj 0,5 odstotka večji kot v istem obdobju lani, in to čeprav so bili lanski za okoli 140 milijonov višji zaradi enkratnih prihodkov iz koncesij, ki jih letos ni. Naraščajo tako prihodki iz posrednih in neposrednih davkov. Kot ugotavljajo v EIPF, bo na primer ob sedanjem tempu samo davek na dodano vrednost v letošnjem letu prinesel v fiskalno blagajno kar okoli 0,75 odstotka BDP-prihodkov več kot lani.

Nismo več v krizi. To ni poziv k zapravljivosti, temveč opozorilo, da na krizni diskurz vlade in centralne banke ni mogoče več pristajati. Vlada in centralna banka si za sedanje okrevanje ne moreta pripenjati silnih zaslug, sedanje vedenje pa pomeni predvsem izkoriščanje dolgoletne krizne psihoze v državi. Ne, po osemnajstih mesecih rasti se ni več mogoče tako vesti. Za tem stoji preračunljivost, ker na eni strani vlada poskuša ohranjati vse ukrepe stiskanja prebivalstva, hkrati pa ji to omogoča krizno retoriko tudi na vseh drugih področjih. Danes je tako rekoč vsak vladni ukrep še vedno zaznamovan s krizo, ker je tako argumentacija lažja. Velja tudi za vladi podrejene institucije: na primer za slabo banko oziroma družbo za upravljanje državnega premoženja, ki lahko svoje rokohitrske in v veliki meri sumljive poteze, ki koristijo predvsem novim lastnikom premoženja, utemeljujeta le z izrednimi razmerami. Ne, teh ni več. Dovolj je torej tudi groženj s stečaji, odpuščanji, predčasnimi upokojitvami. Pri čemer imata vlada in Banka Slovenija dejansko res lahko delo, ker mediji v katastrofizmu uživajo in se mu nikakor ne želijo odreči. A teh razmer ni več. Dovolj je te retorike.