Grega Repovž

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Ne spomeniku?

Šele postavitev makete bodočega spomenika žrtvam vseh vojn, predvsem pa očiščenje in ureditev prostora na robu ljubljanskega Kongresnega trga, kjer naj bi stal, sta pokazala dejansko dimenzijo projekta, ki ga je sicer leta 2013 naročilo ministrstvo za delo, njegova podlaga pa je zakon o postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn iz leta 2009. Spomenik še zdaleč ne bo simbolen. A ne bomo se vtikali v samo idejno rešitev. Velikost, dimenzija je stvar naročnika.

Le nekaj dni po odprtju so neznanci na steno napisali: »Nehajte se že igrati partizane in domobrance.«

In res je. Zamisli o spravnem spomeniku namreč na načelni ravni ne gre ugovarjati. Načelno smo vsi za spravo, tudi sicer je odpuščati družbena vrlina. Sploh bi bilo zamisli težko nasprotovati, če za njo stoji oseba, kot je Spomenka Hribar.

Vendar spomenik moti. Ne zato, ker bo tako grobo posegel v prostor – sodelovali so res najboljši arhitekti in urbanisti, natečaj je bil zelo spodoben; velja jim torej zaupati, zelo verjetno bo nazadnje zadeva videti skladna in logična.

Kaj je tisto, kar moti? Ne moti rešitev. Ne moti prostor. Mar moti ideja? Tudi ne. Z idejo samo ni nič narobe. Z idejo sprave ne more biti nič narobe.

Pač, odgovor je preprost. Moti laž. Preprosto gre za klesanje laži v kamen. Ta kritika seveda ne leti na Spomenko Hribar. O njenih namenih ne gre dvomiti, prav zaradi spoštovanja do nje in Ideje, je kritiko težko izreči. In ni edina, ki ima pri celotni zgodbi zgolj in le dobre namene.

Kritika leti na politiko. Predvsem pa na predsednika republike Boruta Pahorja, pod katerega patronatom vse skupaj poteka in nastaja, ker je tako določil zakon.

V resnici je vseeno, kaj počne ta predsednik republike, lahko tudi še kar naprej kosi, pere, lika, karkoli. Ne moremo pa enako brezbrižno zamahniti z roko in se ne odzvati glede tega, kar počne z narodovo zgodovino in etiko. Ja, igra se partizane in domobrance. Pisec grafita ima prav. To ni sprava. To je neumnost, potvarjanje zgodovine, gre za licemerje, pozerstvo, formo samo zase.

Besede so hude. Sam proces sprave ima namreč ves čas težavo: domobranska stran se še vedno ni pokesala. Niti priznali niso, zakaj so sodelovali z okupatorjem. Je potem sprava sploh mogoča? Kot politično dejanje ne, a kot dejanje sprave naroda, ljudi je seveda mogoča. V tem ima Spomenka Hribar v svojem prizadevanju popolnoma prav. Če tega ne zmorejo in nočejo storiti, je tudi to nekaj, kar se še danes sproti vpisuje v zgodovino.

Problem torej ni v tem, da kolaboranti še vedno vztrajajo, da so kolaborirali iz taktičnih in podobnih razlogov. Problem je v tem, ko politika (torej predsednik republike, pa tudi predsednika vlade malce zanaša) v imenu sprave (ki potem to ni) to minimizira. In tako se zgodi, da na Karlovici v občini Velike Lašče julija 2015 odkrijejo spominsko ploščo padlim borcem NOB, domobrancem in žrtvam povojnega nasilja in to zgodovinsko zmešanico in neumnost predsednik republike podpre s svojo prisotnostjo.

Ne, niso vsi enaki. Ali kot pravi Božo Repe: zmagovalci v vojni imajo spomenike, poraženci pa pieteto in spoštljivo obravnavo. To je normalno in tako ravnajo zrele politike in države. Takšne spomenike, kot je omenjeni na Karlovici, je postavljal le še general Franco v Španiji – in nič dobrega niso prinesli.

Seveda državni spomenik ni enak omenjeni spominski plošči. A politiki, ki bodo ob njem stali in ki mu bodo dali dejanski pomen vsaj za nekaj generacij, bodo isti – z istimi bedastimi populističnimi poenostavitvami, ki merijo na prihodnje volitve. Je zato treba reči ne in povoziti prizadevanja tistih, ki so v ideji sprave iskreni in resni? Je treba spomeniku nasprotovati?

Tako kot stvari vodi politika, bo ta spomenik razdvajal. Morda se bo to pomirilo čez nekaj let. A ta trenutek nima dobrega sporočila.

Biti predsednik republike je odgovorna funkcija.

To ni sprava. To je neumnost, potvarjanje zgodovine, gre za licemerje, pozerstvo, formo samo zase. Sam proces sprave ima namreč ves čas težavo: domobranska stran se še vedno ni pokesala. Niti priznali niso, da so sodelovali z okupatorjem. Niti, da je to sploh problem.