S havbico nad časopis

Heni Erceg

28. 8. 2015  |  Mladina 35  |  Hrvaška

Pred nekaj dnevi je prijatelj rekel, da komaj čaka, da bodo begunci iz Sirije, Afganistana, Iraka ... končno prišli na Hrvaško, saj se bo potem silovita nestrpnost do nevšečnih Hrvatov in do Srbov nekoliko omilila in preusmerila na nove »napadalce«. Cinizem? Brez dvoma, toda misel je popolnoma zgrešena, kajti ksenofobija je tu tako razširjena bolezen, da ga ni pripadnika drugega naroda, ki bi ga na Hrvaškem z veseljem sprejeli, razen seveda, če je turist. Tem se ne gleda na zobe, niti se ne preštevajo njihove krvničke, zgolj evri, ki jih bodo pustili tukaj in potem čim prej odšli. No, že samo ob namigih, da bi begunci z vzhoda lahko stopili na hrvaško ozemlje, je slišati »človekoljubna« sporočila, »naj gredo, od koder so prišli«, spletni portali se dušijo od obilice sovražnih sporočil, slišali pa smo tudi praktični predlog predsednika Istrskih demokratov, ki je, zaskrbljen zaradi razmišljanja, da bi morebitne prišleke namestili v opuščene vojašnice v Pulju, dejal: »Naj gredo v Savdsko Arabijo!« Premier pa dan za dnem miri Hrvate, češ da ni strahu, da bi v državo prišli emigranti, dokler minister za notranje zadeve zagotavlja, da so meje trdne in jih je tako rekoč nemogoče ilegalno prestopiti.

Hrvaški nacionalisti so se torej vkopali za svoje neodobravanje vdora novega »zunanjega sovražnika«, hkrati pa si na vse kriplje prizadevajo, da bi prešteli in pregnali domače »izdajalce«. Spet so na udaru srbski spomeniki, v Vukovarju so prepovedali rabo cirilice, bes pa je dosegel vrhunec z vsesplošnim napadom na Novosti, tednik srbske manjšine na Hrvaškem. Časnik, ki se nikakor noče vesti v skladu z vlogo, ki mu jo namenjajo tukajšnja fašistična desnica, pa tudi domnevni liberalni intelektualci, se noče getoizirati s folklornimi, podeželskimi temami, ampak je okrog sebe zbral kar precej novinarjev, naklonjenih prav kritičnemu novinarstvu. Povod za ta zadnji, temeljiti obračun z Novostmi je bila satirična, protimilitaristična predelava hrvaške himne v samo štirih kiticah, v kateri je novinar Nikola Bajto pričaral nacionalno navdušenje nad havbicami, izkazano na nedavni vojaški paradi v Zagrebu. A bilo je dovolj, da je vsem, ki dihajo le z desno polovico škrg, na usta udarila pena, predsednik fašistične stranke pa je vložil kazensko prijavo zoper novinarja, uredništvo in izdajatelja zaradi »parodiranja besedila hrvaške himne« s pripombo, da tednik Novosti tudi sicer »omalovažuje nacionalne simbole«, za to strahotno dejanje pa kazenski zakonik predvideva leto dni zapora.

Potem so po Novostih iz vseh razpoložljivih havbic užgali vse desničarske stranke, nekaj intelektualcev in pripadnikov vladajoče elite z močno podporo državljanov, ki – seveda anonimno – kot trop volkov tulijo na spletnih portalih, vsi z isto zahtevo – naj se Novosti nehajo financirati iz državnega proračuna. Kajti gre za »protihrvaški pamflet, prežet s sovraštvom in nacionalno nestrpnostjo«, kot pravi bivši nepomembni svetovalec bivšega predsednika Iva Josipovića. Udarni medijski komentatorji so se pridružili gonji proti grešnemu avtorju bogoskrunske pesmice Lepa naša havbica in odkrito pozvali na linč izdajatelja tednika Milorada Pupovca, ki je že dlje osrednja tarča sovraštva vseh domoljubnih podležev. Kolumnist Večernjega lista je ugotovil, da Novosti širijo »etnosovraštvo«, sporna satirična pesmica »pljuva po državi in večinskem prebivalstvu«, vsi pa so prepričani, da bi se morale Novosti ukvarjati izključno s temami, ki zadevajo Srbe na Hrvaškem. In če pomolijo nos iz tako zamišljenega geta, kaj bi lahko sledilo drugega kot preganjanje piscev in likvidiranje časopisa.

Prav v usklajenem napadu na Novosti, kjer so zatočišče »našli številni odpadniki iz Ferala«, je mogoče spet zelo jasno razbrati vso banalnost nacionalizma, ki se vedno najprej sprošča samo besedno, potem pa iz banalnosti hitro preraste v nevarni ulični fašizem, pri katerem pivovske steklenice skrbno izbirajo tarče. Včeraj so bili to tisti, ki so pripravili protivojno predstavo na Reki, jutri pisec satirične pesmice, izmeček, katerega verzi po trditvah vojnih veteranov in poulične desničarske udarne pesti »na najsurovejši način žalijo nacionalna čustva in kršijo ustavo Republike Hrvaške«.

Prav tisto ustavo, ki formalno zagotavlja svobodo govora in ki so jo s takšno lahkoto prekršili v Vukovarju, ko se je tamkajšnja profašistična oblast ustavi navkljub odločila, da v mestu prepove napise v cirilici.

Toda ustavo bi bilo tako ali tako treba prilagoditi bolnim, ksenofobnim potrebam večine, srbska manjšina pa naj bo kar tiho, namenjena ji je vloga avstralskih aboridžinov, torej lahko njeni pripadniki plešejo, skriti v kulturnih domovih, in so hvaležni državi, ki jim, zoprnim vsiljivcem, dopušča, da ohranjajo folklorne običaje prednikov. Poleg tega jim daje še denar za časopis, v katerem mislijo kritizirati ali zajebavati prav to velikodušno državo. Zato je tak časopis resnično treba odstraniti. V imenu demokracije večinskega naroda, ki se, kot vidimo, v civilizirani Evropi brani že na mejah, obdanih z žico, zidovi in zastavami, na Hrvaškem pa še z napisom: »Hrvat, zasedeno!« S tem se »naše vrednote« branijo pred etnično nečistimi barabami, ki vdirajo v našo fino katoliško domovino. Namesto da bi šli, »od koder so prišli«. V Sirijo. Ali Srbijo, na primer.