Dejstva

dr. Bogomir Kovač

18. 9. 2015  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Begunska kriza na evropskih tleh postaja vedno bolj dramatična, hkrati pa so odgovori EU kot pri finančni in dolžniški krizi kaotični in zavajajoči. Podobno kakor nismo znali usmerjati tokov finančnega kapitala, smo sedaj nemočni pri razumevanju in kriznem menedžiranju človeškega. Samodejnost trga kapitala in trga dela je pri obeh krizah odpovedala na enak, katastrofalen način. EU in posamezne države za sedaj nimajo niti kratkoročne niti dolgoročne rešitve, ne za ekonomske migrante ne za politične begunce. Tudi Nemčija improvizira, Slovenija pa je pri prvih zajetih beguncih na madžarski meji pokazala svoj stari birokratski, neprijazni, izprijeni obraz. Začenja se boj z migracijskimi strahovi in stereotipi, za več razuma in več humanosti.

Prva zabloda zadeva obseg, dinamiko in dolgoročnost migracijskih tokov, ki jih sistematično podcenjujemo. Letos bo v EU prišlo od 500 tisoč do milijon ljudi. Vojne in politične krize lahko morda ustavimo, ne pa tudi dolgoročnih demografskih in podnebnih sprememb, desetletnih razvojnih razlik in neenakosti. Danes je samo širše območje, od koder prihajajo begunci, po številu prebivalcev primerljivo z EU, leta 2100 pa bo zgolj podsaharska Afrika štela šestkrat toliko prebivalcev kot EU. Življenjske razmere in gospodarska beda jih bodo prisilile v migracije proti severu, potovali bodo laže in bolje obveščeni kot kadarkoli. Ekonomski migranti so torej političnoekonomsko dejstvo, njihov obseg bo do leta 2020, v normalnih razmerah, najmanj pet milijonov, odstotek sedanjega prebivalstva EU.

Druga zabloda je razlika med dosedanjo migracijsko politiko in številom beguncev. Seveda je škandal, da EU nima absorpcijske sposobnosti za 500 tisoč beguncev. In to EU, ki se je desetletja razglašala za oazo miru, varnosti in socialne blaginje, prostor svobode in odprte migracijske politike. Schengenska pravila so notranje meje EU ravno toliko migracijsko liberalizirala in demokratizirala, kolikor se je EU navzven zaprla za druge. Migracijska politika jo za sedaj brani kot trdnjavo demografske samozadostnosti in ekonomske blaginje. Hkrati vizumski režim, azilski sistem, pravila vstopa in registracije prišlekov tudi glede na Dublin in zadnjo evropsko agendo o migracijah niso prilagojeni velikemu številu beguncev in sorazmerni odgovornosti članic. Obremenili so predvsem sredozemske in vzhodne države EU, ki jih je gospodarska in finančna kriza najbolj prizadela, pa tudi Nemčijo in Švedsko, ki veljata za želeni cilj beguncev. Zato EU potrebuje veliko večji neto imigracijski tok, da bi ohranila število prebivalcev in zadovoljila posebne potrebe na trgu dela.

Tretji stereotip velja ekonomiki migracij. Prišleki naj bi ogrozili delovna mesta, gospodarsko rast in blaginjo prebivalcev. To ekonomsko ne drži. Najprej, današnji begunci so dejansko jutrišnji ekonomski migranti. Drugič, sedanji obseg migracij nima posebnih makroekonomskih učinkov. Tretjič, na tujem rojeni državljani držav OECD že danes sestavljajo desetino prebivalstva. Polovica migracij nastaja znotraj držav OECD, večinoma gre za bolj izobražene ljudi. Na trgu dela povzročajo večjo specializacijo, konkurenčnost, mobilnost in učinkovitost. Tako višje izobraženi in motivirani migranti nadomeščajo manj izobražene domačine. Ti se umikajo na nova delovna mesta in področja z višjimi plačami. Preprosto, odprte meje omogočajo zapolnjevanje zaposlitvenih vzeli, povečujejo produktivnost, rast in zaposlenost, zmanjšujejo celo plačne razlike. Tu tiči logika Merklove, manj gre za evropsko solidarnost Nemcev. Zato je vpliv migracij na trg dela drugačen od pričakovanega. Za države EU so nevarnejši odlivi njihove delovne sile kot pa prilivi tujcev. Blaginjo držav veliko bolj ogrožajo tisti, ki se izseljujejo, kot tisti, ki prihajajo.

Začenja se boj z migracijskimi strahovi in stereotipi, za več razuma in več humanosti.

Odgovornost evropskih držav do beguncev ni od včeraj. Kolonializem je v sredozemskem zaledju stoletja ustvarjal razvojne neenakosti, vojne so začrtovale vsiljene administrativne meje, mimo interesov in želja krajevnega prebivalstva. Mir in blaginja sta bila v državah, od koder prihajajo begunci, plen evropskih in ameriških geostrateških ciljev. Zato lahko begunsko krizo, podobno kot problem genocida, okoljskih katastrof in velikih gospodarskih kriz, rešujemo zgolj multilateralno, v imenu univerzalnih vrednot in skupnih interesov. Begunska kriza je opozorilo neoliberalni politiki, zahteva novo mednarodno ureditev. EU je begunce prepustila prostemu trgu, minimalni regulaciji, oženju socialne države. Zasebni trg trgovanja z begunci meri dve milijardi evrov, obvladujejo ga kriminalne združbe, ni jih onemogočila EU, odrekli so se jim begunci sami.

In kaj bi dejansko morala postoriti EU? Najprej gre za varovanje ljudi v stiski, ki so že tu ali so na poti. Sedanje rešitve begunske krize spominjajo na nacistične čase, Eichmannov duh straši pri razdelilnih ključih, transportnih vozliščih, begunskih getih. Dejansko bi morali v EU in v državah izvora odpreti evropsko financirane registracijske centre, liberalizirati vizumsko politiko, podeliti vsaj začasne delovne in državljanske pravice, omogočiti organizirano gibanje migrantov. Ključne so njihove želje in sprejemne možnosti. Bolje je imeti urejeno in zakonito migracijo kot kaotično in ilegalno. Predvsem pa naj države EU vključijo civilno družbo, ki želi sprejeti begunce in jim pomagati. Decentralizacija in deetatizacija pomoči beguncem je lahko učinkovita in humana dopolnitev sedanje migracijske agende EU.

Slovenija bi to lahko storila pri prvih 14 Sircih na madžarski mej, pa ni. Po enomesečnem topoumnem seštevanju azilnih centrov in zaklinjanju, da smo pripravljeni na sprejem, smo prvo četico beguncev želeli deportirati na Madžarsko. V imenu povsod povoženih dublinskih uredb, ne pa evropskih vrednot, prava in pravičnosti. Prej deportirajmo politike, preden iz take domovine zbežimo tudi mi.