Kitajska

dr. Bogomir Kovač

25. 9. 2015  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Kitajska je lani postala največje gospodarstvo sveta, mnogi so 21. stoletje razglasili za kitajsko. Toda država z najhitrejšo globalno gospodarsko rastjo je konec avgusta doživela spektakularen borzni zlom. Dosedanji impresivni ekonomski rezultati so pokazali, da Kitajska potrebuje drugačno politično-ekonomsko normalo. Kitajska kot institucionalna zmes ekonomskega neoliberalizma in komunističnih oblasti je nov dokaz inherentne nestabilnosti finančnega kapitalizma, pa tudi usodnih zmot dolžniške ekonomije.

Kitajska je imela dve desetletji dvoštevilčno gospodarsko rast, neprimerljivo v dosedanji gospodarski zgodovini. Leta 1985 je prispevala 6 odstotkov h globalni rasti, ZDA 30, leta 2015 je zgodba obrnjena, Kitajska ima 33-odstotni delež, ZDA pa 9. Pred-

lani je postala največja svetovna trgovinska sila, pred Nemčijo in Japonsko, lani ji je MDS nameril z metodo kupne moči največji BDP na svetu, 17.600 milijard dolarjev. Ko so leta 1979 kitajski komunisti začeli uvajati tržne reforme, je bilo 80 odstotkov kitajskega prebivalstva pod svetovnim pragom absolutne revščine, leta 2015 to velja za desetino. Kitajska je impresivni vrh gospodarske rasti s 14,2 odstotka doživela leta 2007, lani je s 7,4 odstotka še vedno rasla trikrat hitreje kot ZDA. Poslovni optimizem je napolnjeval tudi finančne trge. Letos junija so borzne cene dosegle zgodovinski vrh, borzni balon pa se je razpočil 23. avgusta. Od takrat je vrednost kitajskih delnic padla za več kot tretjino, Kitajska se je znašla v objemu klasične dolžniške krize. Ali to pomeni konec kitajskega čudeža?

Kitajski model je preprost. Ni demokracije brez industrializacije, te pa ne brez močne enopartijske države. Ali je Kitajska dosegla meje njegovega razvoja, demografske tranzicije in ekološke vzdržnosti, ki zahteva radikalno spremembo družbenega sistema? Ali pa doživlja zgolj običajno sektorsko in ciklično strukturno tržno prilagajanje, pričakovano korekcijo borznih cen, klasično dolžniško krizo? Kriza je nedvomno sistemska, določajo jo globalni kapitalizem, domača strukturna neravnotežja in usmeritve političnih vodij. Predsednik Xin Jinping je letos v Davosu govoril o »novi normali«, razvojnem modelu, ki stavi na trajnostni razvoj, blaginjo ljudi, kakovost javnega sektorja, rast produktivnosti in dohodkov glede na BDP. Nova normala pomeni premik od infrastrukturnih k podjetniškim investicijam, od delovno intenzivnega izvoza k tehnološko zahtevnejšim izdelkom, prednost dobivata domača potrošnja in storitvena ekonomija. Za kitajske politike je kajpada ključno, da se nove ekonomske spremembe vrtijo okoli politične normale, vodilne vloge komunistične partije.

Kitajsko ekonomijo teži troje problemov, hitra urbanizacija in velike regionalne razlike, demografska neravnotežja in pomanjkanje delovne sile, presežno varčevanje in visoka zasebna zadolženost. Dosedanji model hitre rasti je preprosto neuravnotežen, premalo koordiniran in nima želenih trajnostnih vsebin. Kitajske oblasti so trideset let spodbujale rast BDP-ja z novimi investicijami, konkurenčnost pa z nizkimi plačami in trdim delom. Gre za klasično protislovje hiperprodukcije in premajhnega povpraševanja. Zato je manj investirati in več trošiti edina prava rešitev. Velik BDP vedno odraža proizvodne možnosti, manj dejansko potrošnjo in želeno blaginjo. Kitajska vlada je zlasti po letu 2009, ko je padlo tudi izvozno povpraševanje, videla rešitev v večjem kreditiranju domače potrošnje. Zato je skupni dolg v nekaj letih narasel na 282 odstotkov BDP-ja, s 7400 milijard (2007) na 28.000 milijard dolarjev (2014). Kitajska se je zadnja leta zapletla v klasično mrežo financializacije, poceni denarja, sivega bančništva in nepremičninskega balona.

Kitajska je doslej veljala za rešilni otok svetovne krize, v resnici pa je njen sestavni del.

Kitajska je postala kritični del nevzdržne globalne dolžniške ekonomije, ki znaša vrtoglavih 200.000 milijard dolarjev. Težava je, da je najbolj zadolžen zasebni sektor, hkrati pa je njena prednost, da ga financira z domačim varčevanjem iz pozitivnega salda tekoče plačilne bilance. Tu je kitajska zadolženost bližja Japonski kot ZDA, toda deflacija in padec izvoza sta lahko usodna, podobno kot zlom nepremičninskega trga, ki obsega petino BDP-ja. Banke imajo sicer dovolj kapitala, vendar so polne slabih kreditov. Brez hitrega restrukturiranja dolgov, drugačnega poslovanja podjetij in dodatne potrošnje Kitajski grozi zaplet z »japonsko boleznijo«, spoj ekonomske stagnacije in politične krize.

Kitajsko vodstvo se je tako znašlo v klasičnem precepu sodobnega finančnega kapitalizma. Zakaj? Komunisti so uporabljali standardna orodja kapitalistične akumulacije. Najprej so podprli kapital na podjetniški ravni, kasneje so s krediti zapolnili delavsko potrošnjo zaradi nizkih plač, dovolili visoko zadolževanje provinc in omejevanje socialne države. Neoliberalna agenda je tudi tu povzročila krizo, zato »washingtonski konsenz« ni prava pot odrešitve.

Dosedanja finančna liberalizacija je povzročila borzni zlom, centralna fiskalna reforma se je zapletla na lokalni ravni, strukturne reforme so zastale pri socialni državi, globalno pozicioniranje (nova »svilena pot«) je omejila nova hladna vojna med ZDA in Rusijo. Skratka, kitajski avtoritarni kapitalizem, kljub drugačnosti postsocialistične tranzicije, ostaja znotraj protislovij globalnega režima kapitalistične akumulacije. Kitajska je doslej veljala za rešilni otok svetovne krize, v resnici pa je njen sestavni del.

Za »pekinški konsenz«, ki bi spremenil pogoje svetovne gospodarske ureditve in podobo kapitalizma, Kitajska še nima moči in sposobnosti, morda tudi ne želja in interesa. Kitajska je posnemala zahod in končala na ravni originala. Adam Smith v Pekingu, kot ga dobro analizira Arrighi, se je očitno soočil z lastno usodo. Namesto preroka je postal carinski uradnik.