Izguba spomina

Bernard Nežmah

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Pamflet

Sodobna poplava informacij pomeni bogastvo vsemogočih podatkov, toda njena cena v množici vesti je pozabljanje. To, kar je človek vedel predvčerajšnjim, Bog ne daj leto ali desetletje nazaj, je vmes že potisnil v pozabo. Trenutno nas mediji zasipavajo s pozivi ZDA in EU Rusiji, naj ustavi napade v Siriji. Prvi demon je spet ruski predsednik Putin. A kaj je že bila osrednja tema sirske tragedije izpred meseca? Zločini in obglavljanja, ki jih je vršila Islamska država. Zdaj je naenkrat izpuhtela kot vir zla, od nikoder več poročil o njenih grozodejstvih in uničevanjih. Retorika Nata je uperila prst proti Rusiji, kar mediji dnevno ovekovečajo.

Savdska Arabija velja za zgledno državo, že leta ji vlada ista dinastija. Toda tam politične zapornike obsojajo na smrt z obglavljanjem, zraven pa prakticirajo še križanje (!!!) obsojenih. Poznamo še kje bolj ostuden represivni režim? A glej čudo, svetovni mediji ne poročajo o eksekucijah v tej državi, komaj kje je zaslediti podatke o okrutnostih, ki so na las podobne početju Islamske države.

Avtoritarni režimi in vojni spopadi sprožajo nove in nove zločine in vse večje bestialnosti. Logika stvari je ta, da potem ni več dobrih in zlih, štejemo lahko le posamezne zločine. Zato je kot mali šok učinkovalo poročilo organizacije »Amnesty International«, ki je prineslo evidence o pobojih, ki so jih Kurdi vršili nad sirijskimi vasmi. Doslej žrtve in absolutni primer good guys so naenkrat primeri vojnih zločincev. A tudi ta vest ima v medijskem svetu status obrobnega, pač kazi sliko idealnega spopada dobrih proti zlim.

Ob tem si velja priklicati v spomin špansko državljansko vojno. V Titovi Jugoslaviji so deževala spoznanja o krutosti in pobojih, ki jih je vršila soldateska generala Franca. Umanjkala je druga stran: tisoče pobitih duhovnikov, nun in škofov, razdejane cerkve … Vojna je bila neizprosna. Francov general Llano je na začetku vojne zapretil na seviljskem radiu: »Za slehernega ubitega nacionalista bom dal ubiti deset marksistov. In če jih ne bo dovolj, jih bom dal izkopati in mrtve streljati!«

Fatalna kulminacija sovraštva. Toda, kaj se dogaja v vojni? Komu prisluhniti? Angleški pisatelj George Orwell ni napisal le »Živalske farme« in »1984«, ampak tudi »Poklon Kataloniji«. Kot časopisni reporter je poročal s strani republikancev, njegovo pisanje pa je prineslo spoznanja, ki so segala prek dualizma dobrega in zla. Še korak naprej je stopil Arthur Koestler, ki je šel med falangiste, se srečal z generalom Llano in svoj opis objavil v časnikih, ki so raztogotili Franca. Nekaj kasneje se je znašel na bojni črti, namesto da bi se umaknil z republikanci, je mirno pričakal zmagujočo Francovo armado. Kot žurnalist si je rekel, da bi rad videl, kaj se zgodi s prebivalstvom, ko zavlada nov režim. Jasno, že drugi dan je bil aretiran, obsojen na smrt, na katero je čakal v zaporih nekaj mesecev, a bil nato po posredovanju angleških oblasti zamenjan in izpuščen. In potem je objavil znamenito knjigo »Španski testament«.

Kaj pa vemo danes iz Sirije? Smo lahko brali poročila ali knjigo reporterja, ki je bival mesece med uporniki, v Islamski državi ali pod Asadom? Nak, Loretta Napoleoni je resda napisala provokativno delo »The Islamic Phoenix«, v kateri je izpostavila, da je islamska država prinesla več reda, da je deležna simpatij zaradi poprejšnjih skorumpiranih oblastnikov. Toda njeno delo je nastalo od daleč, bolj na podlagi analiz. Preprosto, sama ni doživela tega, kar opisuje. Dopisniki sodobnih medijev poročajo iz obmejnih krajev, v veliki meri sploh ne govorijo arabsko. Kako boš razumel, kaj se dogaja, če ne razumeš jezika???

O sirijski vojni imamo množico podatkov, ne da bi karkoli v resnici vedeli. Orwellov in Koestnerjev danes ni.

To bi sicer nekako še lahko razumeli, razdalje so velike, vojne nevarnosti odganjajo reporterje. Toda ta medijska invalidnost se dogaja tudi sredi Slovenije. Osrednji mediji prinašajo slavnosti, ki jih organizira ljubljanski župan Zoran Janković, ko slovesno odpira preoblikovane mestne ulice. Nič pa o realnosti. Kaj je druga stran preureditve Slovenske ceste? – Popolni prometni kolaps. Ker je zaprl osrednjo povezovalno cesto, se je ves promet prestavil na sosednje uličice, ki so v prometnih konicah vse zabasane z neskončnimi kolonami avtomobilov. Promet je tako zabit, da kdaj ob zelenem semaforju avtomobili sploh ne speljejo v križišče, ki je povsem zablokirano. Meščani izgubljajo živce, količina izpuhov v polstoječem prometu rapidno narašča, povečuje se količina trdih delcev v zraku, ljudje izgubljajo ure za pot, ki so jo pred Jankovićevimi novotarijami opravili v nekaj minutah. Glavar Ljubljane si je privoščil še cinizem, ko je zraven »Šubičke« postavil napis: Hvala za razumevanje! Bi človek še razumel, ko bi vsak dan stal ob kolonah in se vsakemu osebno opravičil za sitnosti, ki mu jih je povzročil.

In kaj počno osrednji mediji? So že opazili najhujšo tegobo meščanov, ki jo doživljajo, če se po tretji uri peljejo skozi center? Nak, nobenega prispevka na temo – prometni kaos v mestu, nikakršne reportaže in pogovorov s čakajočimi, kaj šele filipik o vladarju, ki takorekoč dnevno spreminja prometni tok: ulica, po kateri je promet še včeraj tekel v eno smer, je danes obrnjena v drugo. Spomin, kako je promet pred leti tod tekel spodobno, je izpuhtel.

Za razliko od Sirije je v Ljubljani vse pred očmi, samo stopiš tja s kamero in posnetek najbolj neprijaznega in neznosnega prometnega režima je tu. A reporterji in osrednji mediji tega ne vidijo.