Mehka moč

dr. Bogomir Kovač

30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Agenda gospodarske rasti ostaja v Sloveniji osrednji politično-ekonomski problem. Pomeni temelj političnih spopadov namesto možnosti za razvojni preboj države. Vlada si z njo kupuje prostor za fiskalno konsolidacijo, sindikati zahtevajo konec varčevanja pri plačah, delodajalci nižje davke in nove reforme. Za desno opozicijo je rast iluzija, ker država pada na vseh lestvicah uspešnosti. Ekonomskim zablodam in politični histeriji tudi v tem primeru ni videti konca.

Slovenija je nekdaj veljala za nekakšno »zgodbo o uspehu«, vanjo so vsaj do vstopa v EU verjeli vsi, doma in v tujini. Tranzicijsko razvojno vrzel smo zapolnili leta 1997, država je imela eno najvišjih gospodarskih rasti in zaposlenosti v EU, do leta 2004 smo bili brez večjih primanjkljajev, zadolženost države je bila majhna. Bonitetne ocene so bile dobre, EU nas je postavljala za vzor, leta 2008 kot prva postsocialistična država predseduje Svetu Evrope. Trije razlogi so bili pri tem odločujoči. Slovenija je imela nedvomno najboljše razvojno izhodišče. Ohranila je avtonomne vzvode ekonomske tranzicije in Drnovškov voditeljski pragmatizem. Hkrati pa so menedžment sprememb izpeljale izkušene poslovne in administrativne ekipe.

Zalomilo se je po vstopu v EU in zamenjavi politične oblasti. Prevzem evra je odprl poti financializacije in kreditnega zadolževanja, skrb za produktivnost je nadomestila špekulativna finančna logika bank in podjetij. Politika je postala izrazit servis kapitalskih interesov, trčila sta domačijski ekonomski nacionalizem in nekritični ekonomski liberalizem. To je vodilo do treh šokantnih strukturnih sprememb. Pravna država je začela zaradi slabih zakonov, nejasne regulacije in sodnega varstva razpadati. Javni sektor, steber socialne države, se je razkrajal zaradi prevlade zasebnih interesov. Strankokracija in mreže politično-ekonomskih elit so zlomile ekonomski položaj srednjega razreda in kritično ost civilne družbe. Velika recesija 2009 je ta nasprotja zgolj poglobila. Izgubili smo občutek in mero za suverenost, EU je postala alibi in usodni vzvod domačega ukrepanja. Akcijska sposobnost države je padla, vlade niso obvladovale kriznega menedžmenta, oblast so prevzeli politični povzpetniki in poslovni špekulanti.

Toda usoden je bil razpad razvojnega modela. Slovenija preprosto ni prenesla kaotične deindustrializacije, izvozni sektor je razvojno zastal, domači pa se je utopil v kreditnem breznu bank. Slovensko gospodarstvo se je razdrobilo, s šibko industrijsko bazo in neprimerno tehnološko, organizacijsko in poslovno strukturo ni sposobno za samodejni zasuk. Dobili smo dualni sistem, zaprto paradržavno sfero domačijske ekonomike na eni in zasebni sektor, ki se zateka pod privatizacijsko okrilje tujega kapitala, na drugi strani. Ideologija neoliberalizma je politično uničila razvojno vlogo države, njena ekonomska nemoč je pokopala demokracijo.

To je slika, ki naj bi jo zaznale številne mednarodne primerjave, da so o njih razpravljali parlamentarci. Ti najraje posegajo po analizah globalne konkurenčnosti švicarske WEF in IMD ter razvpitih merilih ekonomske svobode (HFI, FFI) dveh ameriških institucij (Heritage Foundation, Fraser Institut). Veliko bolj v ozadju ostaja merilo Svetovne banke Doing Business (DBR), pa tudi sloviti indeks človeškega razvoja (indeks HDI) v okviru Združenih narodov (UNDP). Nekatera druga merila so prezahtevna (indeks ekonomske kompleksnosti, ECI), druga spet izrazito specializirana (bonitetne ocene). The Economistov GTI (globalni indeks talentov) Slovenije kakopak niti ne vključuje, ker so pri EUI očitno podcenili naše kompetence.

Ekonomika rasti je kot rock, zahteva ritem, pogum in prodornost.

Težava s temi merili je trojna. Metodološko in vsebinsko so pogosto protislovna mešanica objektivnih meril in subjektivnih presoj (WEF, IMD), nekatera so izrazito vrednostno obremenjena (HFI, FFI), pogosto se razlikujejo od klasičnih meril gospodarske uspešnosti, enakosti in zadovoljstva (BDP, Gini). Zato niti ne morete biti hkrati na vseh lestvicah pri vrhu. Če imate več ekonomske svobode (HFI, FFI), boste pač nižje glede človeškega razvoja (HDI), pa tudi drugih indeksov napredka ali sreče. Uporaba in interpretacija vseh mogočih lestvic sta torej strokovno problematični in politično arbitrarni.

Krugman je pred leti opozoril na problematičnost konkurenčnosti držav, ker država pač ni korporacija, demokracija pa ne deluje kot trg. Nekonkurenčna podjetja na trgu propadejo, države ne, mednarodna konkurenčnost ne more biti zmagovalna za vse, nekdo dobiva, ker drugi izgublja. Zato je bolje, da vzamete eno merilo in ga skušate uporabiti. Nizozemci so svojo strategijo pametne rasti naslonili na Hausmanov atlas ekonomske kompleksnosti. Pri nas tega nismo storili, čeprav nas indeks ECI uvršča najvišje med vsemi lestvicami. Japonska vlada je uporabila merila DBR pri sistematični reformni agendi poslovnega okolja (31 reform), v Sloveniji nas to ne zanima. Profesorja Schwab (WEF) in Garelli (IMD) sta že leta naklonjena Sloveniji, pa tega nismo izkoristili za strateški zasuk države. Primerjalne lestvice lahko štejejo, če jih želimo in znamo uporabljati.

Profesor J. Nye je pred leti opozoril na vlogo mehke moči. Mehka moč je rezultat kulture, gradi na identitetnem kapitalu, mednarodnem ugledu in prepoznavnosti (BBC/GlobeScan). Deset odstotkov večja mehka moč povečuje naš izvoz za osem odstotkov, dokazuje avstralski ekonomist Rose. To pa je več, kot nam ponujajo trde konkurenčne prednosti. Preprosto, konkurenčna moč države pade z vero v njene sposobnosti, in to je naš osrednji problem. Prevladujoči neoliberalizem je tu kot krščanstvo, gradi na lažnih občutkih nemoči in pridiga o možnostih odrešitve.

Lestvice konkurenčnosti bolj burijo ekonomske psihoze in psihopatske značaje politikov, kot pa so pravo vodilo sprememb. Ekonomika rasti je kot rock, zahteva ritem, pogum in prodornost. Zato imam med vsemi indeksi razvoja še vedno najraje sarajevske, dobre stare Indexe.