Demontaža demokracije

dr. Bogomir Kovač

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Agonija političnih in ekonomskih migrantov postaja vse bolj nevzdržna in dramatična, sposobnost spoprijeti se z njo enako neučinkovita. Slovenija je podobno kot vse države pred njo v tej komaj dojemljivi begunski verigi s svojo pripravljenostjo in ukrepi pogorela. EU razpada, humanitarna katastrofa z begunci je do kraja razgalila njen politični cinizem in birokratsko nesposobnost. Finančna in dolžniška kriza je povzročila ekonomski razpad, begunska je zamajala njene politične in moralne temelje. Slovenija je aktivni člen te klasične tragedije skupnega. Orbanove žične ograje, vojska na mejah, ksenofobija in zavračanje ljudi vse bolj postajajo tudi naša realnost.

Seveda je domala neverjetno, kako nas predvidljive reči presenetijo. Bilo je povsem jasno, da bo po madžarski blokadi tok potujočih migrantov prek Hrvaške prišel do Slovenije. Morali bi doumeti, da za begunski eksodus schengenskega sistema pravno in politično ni več, da dnevni pretok štejemo v pet, deset tisočih, da logistika, koordinacija in informacijski sistem med državami ne delujejo, da je pri tem vloga EU in bruseljskih birokratov drugorazredna farsa. Seveda bi morala vlada najprej razumeti obseg problema, imenovati krizni štab, doseči aktivno regionalno sodelovanje vsaj treh sosednjih držav (Srbija, Hrvaška, Avstrija), svojo mejno suverenost pa podrediti humanitarni pomoči ljudem. Imeli smo možnost, da sebi in drugim pokažemo, da Slovenija lahko ravna drugače, pa smo to priložnost neizpodbitno zamudili.

Cerarjeva vlada je kajpada vzor operativne nesposobnosti, premier nikoli ne bo politični menedžer, Pahor v svoji klovnovski drži pa ne resen predsednik države. S takšno ekipo ni rešitve. Vlado so najprej okupirale evropske kvote, potem se je zaljubila v šibke scenarije, za vsako ceno smo želeli uprizoriti schengenski vstopni dramolet. Toda vse to smo že videvali drugod. Vsi nekaj popisujejo, pa nihče nič ne ve, kaj, vsi nekaj načrtujejo, pa so mejni kaos in domala biblične podobe eksodusa vsakokrat isti. Ljudi konspirativno prevažajo v obmejne pasove, eni jih napotujejo čez, drugi jih z zadržkom sprejemajo, vmes čakajo ure in ure, podnevi in ponoči, na dežju in soncu, potem pešačijo, spravljajo jih v koridorje, popisne centre, da bi jih nato transportirali do naslednje meje, kjer se zgodba ponovi.

V tem razpadajočem evropskem kaosu so begunski tokovi sila nepredvidljivi, zahtevajo hitro prilagajanje, krizni menedžment, lokalno poveljevanje. Vlada je ponudila nenavadno bilanciranje begunskih tokov in političnih interesov. Prilivi morajo biti čim bolj skladni z odlivi, dnevni saldo lahko šteje 1500 do 2000 oseb, skupna absorpcijska (nastavitvena) kapaciteta na srednji rok ostaja 10.000 oseb. Morda bi vlada vsakodnevno tiskovno konferenco lahko začela z ekselovimi tabelami begunskih bilanc, bilanci tokov bi dodajala bilanco svojega selitvenega uspeha, kasneje bilanco nastavitvenega stanja. Ekonomistična logika namesto humanitarne, štejejo seznami oseb in njihova logistična realokacija, ljudje so številke, njihove usode nikogar ne zanimajo.

Bodeča žica krasi našega boga, zdaj bo očitno odrešila tudi države in njihova ljudstva.

Begunci so kajpada varnostni problem države, ogrožajo njeno suverenost, poosebljajo tuje in zlo, zato zbirni centri spominjajo na taborišča, povsod policisti in vojaki v bojni opremi … Vlada in koalicija sta tu odpovedali, sistem ni razpadel, toda deluje kot permanentna produkcija izrednih razmer. Tu je kajpada doma desna opozicija. Janševi so v hipu ponudili rešitev, stopnjevanje ksenofobije, militarizacijo družbe za obrambo meja in Orbanov obmejni fašizem. Nekega Gorenaka skrbi, ali so zaloge bodeče žice v Evropi zadostne, da bi državo odeli z njimi. Natančno ta sindrom opisuje H. Arendt v Eichmannovem procesu, njeno poročilo o banalnosti zla temelji na primerljivi birokratski proceduri, transportni logistiki, bilanciranju, taboriščih … Podobno kot slovenski politiki Eichmann ni niti posebno inteligenten niti hudoben, delo opravlja vdano in vestno, brez slabe krščanske vesti. Njegovi delujejo v imenu tretjega rajha, naši so vneti sledilci EU. V obeh primerih gre za demontažo demokracije, nočne seje, izsiljene popravke zakonov, izredna pooblastila vojski, za iskanje bratske represivne pomoči od drugod (V-4), kolaboracijo z desne in politično slaboumnost levice. Zadnje dni gledamo slab politični šov, ki ga je levosredinska koalicija s SMC v razmerju do SDS gladko izgubila.

Ostanimo za trenutek pri zanimivi zgodovinski vzporednici. Leta 1938 je bilo na ozemlju Nemčije in Avstrije 350.000 judovskih beguncev, ki so želeli oditi, zato je Roosevelt v francoskem Evians-les-Bainsu sklical mednarodno konferenco o njihovi usodi. Toda nobena od 32 držav ni želela sprejeti beguncev, vse so valile odgovornost druga na drugo, nobenih konkretnih rešitev ni bilo. Hitlerjev holokavst je bil zgolj druga stran zahodnega političnega cinizma. In danes imamo podobno igro ničevosti. Nihče ne želi organizirati, regulirati, menedžirati migracijskih tokov, ki bi bili normalno obvladljivi z začasnimi, turističnimi in delovnimi vizumi. Toda EU ne reagira, Schengen naj bi branili Italija in Grčija, balkanskemu obrobju držav skušajo naprtiti moralne in ekonomske stroške begunskega eksodusa. Kam naj izgine 300.000 in več beguncev, ki so danes na poti? Jih nameravajo fizično ustaviti z žicami, napoditi nazaj, ustanoviti evropska taborišča? Bo ta ali ona vojska jutri morda tudi streljala, morda doživimo novo Srebrnico …

Begunska kriza je šolski primer evropske, sosedske in domače tragedije skupnega. EU se je sesedla vase ne zaradi krize finančnega kapitala, pokopala jo bo usoda človeškega in socialnega. Ljudje od zunaj so nam nastavili ogledalo in podoba v njem je zastrašujoča. Toda sreča tiči v vsaki nesreči. Očiščevalna moč begunske krize je bolj človeška od zloma borz. Razpad sistema EU bo zato manj dramatičen, kot bi lahko bil. Bodeča žica krasi našega boga, zdaj bo očitno odrešila tudi države in njihova ljudstva.