EU razpada

dr. Bogomir Kovač

6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Premier Cerar je na nedavnem evropskem vrhu glede balkanske begunske krize poudaril, da EU grozi razpad, če ne bo hitre in učinkovite rešitve. V hipu sta podalpska Slovenija in brezbarvni predsednik vlade postala svetovna medijska atrakcija. Zaman, Cerar se je od tod dalje samo še opravičeval, da ni mislil tako, kar je rekel, zato je zanj propad EU zgolj povod, kako jo rešiti. Toda zaplet je globlji. Cerar ima prav, kadar misli, da se moti. Seveda se tudi moti, ko misli, da ima prav. V tem narobe svetu je domislek o razpadu EU točen, mnenje o odličnosti slovenskega ravnanja z begunci pa globoko napačen. Toda ostanimo pri prvem.

Slovenske prigode s CNN ostajajo pod nesrečno zvezdo. Pred dvema letoma je Alenka Bratušek z enozložnicami povedala, da Slovenija potrebuje čas za reševanje krize, letos je Cerar razložil, da verjame v Evropo, ker svet ne more brez nje. Na dunajsko srečanje naj bi se Slovenija celo odpravila s predlogi konkretnih rešitev, pa se je izkazalo, da so vsi skupaj tam zgolj ponovili načelne rešitve o nujnosti sodelovanja, delitvi bremen, okrepljenem nadzoru v Grčiji, o novi pomoči Turčiji. Nič konkretnega, zavezujočega, organizacijsko razbremenjujočega, kako konkretno reševati ljudi, ki so že in bodo na balkanski poti. Edini oprijemljivi dosežek so hrvaški vlaki na Dobovi, kar ni slabo. Seveda, koridorji z begunci so napaka, toda danes jih imamo in z njimi padejo vsi normalni mejni režimi, ki se jih danes oklepamo. Smo proti Evropi zidov, toda na meji bomo tako kot drugi postavili ograde. Zagovarjamo pravno državo, čeprav nihče v EU, z Nemčijo na čelu, v begunski krizi ne upošteva schengenskih zapovedi, migracijskih in azilnih pravil.

Pravzaprav ima Slovenija povsem evropska stališča, smo hkrati za in proti, ljubimo cilje in datume, sezname in birokratske procedure. Ta film gledamo vedno znova, zlasti zadnjih petindvajset let, od Maastrichta, Amsterdama, pa Nice in neštetih evropskih vrhov, kjer naj bi venomer znova napredovali. Pa je jasno, da sedanje evropske sile niso pripravljene rešiti ničesar. Obljubljajo, da bo drugače, pa se vedno znova zaplete, kako prerazporediti pristojnosti in odgovornosti med unijo in državami članicami, med pravnim ustrojem in političnim procesom. Ključna je izguba politično-ekonomske suverenosti in identitete tako članic kot EU.

Slovenija ima povsem evropska stališča, smo hkrati za in proti, ljubimo cilje in datume, sezname in birokratske procedure.

Begunska kriza je naplavila troje. Kot vedno se je Evropa zavedela problema svoje politične geografije v soočenju z arabskim svetom na njenem obrobju. Šele dramatična nesposobnost političnega upravljanja in vodenja begunske krize je razkrila, da je primanjkljaj EU že desetletja odsotnost politične unije, da Združene države Evrope niso rezultat, temveč predpostavka želenih ekonomskih unij, zlasti monetarne in fiskalne. In tretjič, da se venomer znova Evropa zadnjih sto let vrti okoli nemškega vprašanja. Nemčija je v središču dveh svetovnih vojn, pa povojnega povezovanja zaradi miru, njena združitev odpre poti širjenja EU, ostaja prvi varuh evra, danes je središče begunskega eksodusa.

Štiri ravni evropske integracije so pomembne. Najprej je bila tukaj ekonomska ideja skupnega ekonomskega sodelovanja med Francijo in Nemčijo, kot temelj ameriškega pogleda na povojni mir in Marshallov plan. Potem je v sedemdesetih sledila ideja skupnega trga in ekonomskega liberalizma, v osemdesetih poizkus socialističnega korporativizma, v devetdesetih pa prevlada sklep o skupni valuti kot političnem cementu nove, razširjene Evrope. Dobili smo tri paradigme evropskega združevanja. Evropo držav, ki jih povezuje trg, kar je star britanski pogled. Evropo državljanov, politične federalizacije, kar je francoska vizija, in Evropo funkcionalne birokracije, kar je nemški pogled. Monet je nekoč priznal, da bi morali začeti z evropsko kulturno identiteto, Hallstein, prvi predsednik EES, je v svoji politični viziji in integracijski teologiji postavil v ospredje evropsko politično federacijo. Toda Rimska pogodba je prinesla prvo streznitev. Nove nadnacionalne institucije ne smejo ogroziti nacionalnih, evropske institucije so forma brez politično-ekonomske moči.

Od tod znamenita »Hallsteinova dilema«, več formalne Evrope prinaša vedno manj dejanske moči. EU je dejansko že desetletja prazna politično-ekonomska forma, več kot je imamo v obliki različnih želenih unij, denarne, bančne, finančne, fiskalne, manj je dejanske politične odgovornosti in odločanja. To običajno razlagajo kot demokratični deficit, dejansko gre za izhodiščno institucionalno praznino suverenosti. Ni problem »družbena pogodba«, razmerje med državljani in oblastjo, temveč razpad politike, ker smo v procesu integracije izgubili državo, na ravni članic ali pa EU.

Evropski politiki so zato zgrešili trikrat. Prvič, ko so ekonomske institucije uporabljali kot sredstvo za postopno gradnjo politične unije. Ideja politične federacije je dejansko z ekonomskimi sredstvi neuresničljiva. Še več, tudi ekonomske unije ni mogoče razviti brez Združenih držav Evrope, politične centralizacije in federalizacije. EU je tu doživela usodo komunistične Evrope. Blokada ekonomskih sprememb tiči v nesprejemljivosti političnih sprememb. Druga zagata tiči v širitvi EU, več držav pomeni več različnosti, ekonomska divergenca je nasprotje želene politične poglobitve. Tretjič, EU je povsem izgubila svojo mednarodno politično moč, podrejena je strateški igri velikih (ZDA, Rusija, Kitajska), v begunski krizi se je izgubila kot kontrapunkt ameriške hegemonije.

EU v sedanji obleki ne more preživeti, ekonomska stagnacija pomeni njen politični razkroj, lansko poročilo petih predsednikov zveni kot slaba politična ideologija. EU razpada, skupaj jo držita zgolj inercija in strah, kako jo mirno razvezati. Seveda se vsi bojijo priznati, da je cesar gol, zato pa »varuhi meja« postajajo vse pomembnejši. Morda pa nas z novim psihološkim trilerjem o EU odreši sijajna Maja Weiss.