COP 21

dr. Bogomir Kovač

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Do usodnega pariškega srečanja ZN o podnebnih spremembah, COP 21, sta še dva tedna. Pariz 2015 je po Kjotu leta 1997 nov veliki poizkus mednarodne skupnosti, kako ustaviti dramatične podnebne spremembe. V Sloveniji je v teh dneh izšla nova knjiga Naomi Klein s pomenljivim naslovom: »To vse spremeni, kapitalizem proti podnebju«. Zajezitev podnebnih sprememb pomeni drugačno zastavitev vsega, kar smo počeli doslej. Toda razmeroma hitro, ustvarjalno in mirno spremeniti način življenja, način produkcije in potrošnje sedanjega »bogastva narodov«, je za zdaj politična utopija. Pariško srečanje bo zato samo nadgradilo dosedanjo razvojno zanko. Če moramo spremeniti vse, se ne bo ničesar spremenilo.

Okoljski ministri te dni na pripravljalnem sestanku usklajujejo zadnje podrobnosti 55 strani dolgega poročila. Podnebne spremembe so globalni problem in zahtevajo odgovor politike na mednarodni ravni. Mednarodna politična skupnost je vendarle klonila pred znanstvenimi dokazi, da se planet segreva vse hitreje, da smo sredi nevarnega človekovega poseganja v planetarni podnebni sistem. Pravkar izdano poročilo Svetovne banke o podnebnih spremembah (Turn Down the Heat, 2015) prinaša zadnje ocene posledic. Dvig morske površine bo v beg pospremilo 660 milijonov ljudi, poplave in suše bodo do leta 2030 ogrozile dodatnih 100 milijonov najrevnejših, podnebje v naslednjih desetletjih radikalno spreminja demografsko, socialno in ekonomsko podobo sveta, nas in drugih.

Pariz ponuja tri spremembe glede na Kjoto in København. Prvič naj bi pristopili in podpisali sporazum vsi najpomembnejši odločevalci, zlasti ZDA in Kitajska, ki ustvarita največ emisij. Drugič, novi protokol je mednarodno pravno zavezujoč, kar povečuje odgovornost držav in predvidljivost za vse druge javne in zasebne akterje. Tretjič, podnebna diplomacija je usmerjena k izvedbi, vzpostavitvi lokalnih razmer, skupnemu financiranju (podnebni skladi) in podjetniškim spodbudam. Sporazum stavi na moč in voljo skupine G-20, verjame v sistem preglednosti, jasnosti in odgovornosti, na meritve in poročanje. Toda ali bo to diplomatsko leporečje zadostovalo? Bo pariški protokol drugačen, bolj konkreten, določnejši pri sankcijah zaradi nespoštovanja zavez?

Naomi Klein ponuja odgovor. Njena zadnja knjiga je predvsem spoprijem s prevladujočo psihologijo zanikanja podnebnih problemov in obsodba neoliberalne tržne ideologije, politike postopnih sprememb in ciničnih korporacij. Ponuja množico dokazov, kako korporativne in politične elite obvladujejo svet, kako kapitalizem zaradi enostranske akumulacije kapitala, profitnega pohlepa in neenakosti ne omogoča učinkovitega reševanja podnebnih sprememb. Eno so torej nevtralne politične zaveze glede globalnih podnebnih ciljev, nekaj drugega pa sprememba kapitalizma, kar je stoletni sen politične levice. Podnebne spremembe preprosto dokazujejo, da je postopna ekološka katastrofa normalno stanje kapitalizma. Sklep je zato paradoksalen. Kapitalizma ne smemo segreti za več kot 2 °C, da ne bi doživel sindroma »kuhane žabe«.

Seveda, spopad kapitalizma in podnebnih sprememb ni tako enostranska zgodba. Model razvoja, ki temelji na ekstrakciji naravnih virov, je obstajal pred kapitalizmom. Kapitalizem je z industrializacijo, urbanizacijo in tržno globalizacijo, premogom in nafto ta proces samo silovito pospešil in poglobil. Na drugi strani državni socializem 20. stoletja, od SZ do Kitajske, sodi med ekstreme razvojnega onesnaževanja. Izjemna rast prebivalstva z demografsko tranzicijo zadnja desetletja sproža samodejni trajnostni pritisk na vire in onesnaževanja. Skratka, podnebni problemi so globalni, politični dogovori sterilni, številni upori za zdaj partikularni. Toda planet je v vsakem primeru zmagovalec, zakoni termodinamike presegajo družbena protislovja kapitalizma. Zemlja bo preživela, človeška civilizacija in kapitalizem morda ne.

Kdo in kako naj reši torej planet? Švicarski ETZH je pred petnajstimi leti ponudil idejo »2000-vatne družbe«, da bi pokazal, kaj moramo storiti. Med šestimi poskusnimi družinami v Zürichu je samo upokojenka v domu za ostarele izpolnjevala pogoje, vsi drugi ne. Povprečni Američan bi moral za šestkrat zmanjšati porabo, član EU trikrat, Indijci bi jo lahko podvojili, iz Bangladeša šestkrat povečali. Nihče ni pripravljen in sposoben na te spremembe, ugotavlja Al Gore, vsi so za spremembe pri drugih. Zato ekonomisti vztrajamo, da je manj več. Polanyi v Veliki transformaciji dokazuje, kako tržni sistem pri ljudeh in zemlji odpove. Zaradi negativnih eksternalij cene ne odražajo vseh stroškov, ni alokacijske učinkovitosti, trg tiho nagrajuje onesnaževalce. Morda Stern (2007) in Nordhaus v Podnebnem kazinu (2013) najbolje povzemata tveganja in negotovost, koristi in stroške, nemoč trga in ekonomistov glede skupnih ukrepov.

Kaj storiti? Ekonomisti ponujamo sistem minimalnih cen, pa davke in subvencije, trgovanje z dovoljenji za onesnaževanje, standarde, kvote in fizične zamejitve. Globalni davek na CO2 bi bila v Parizu sijajna rešitev, lahko bi obdavčili najbogatejše, uvedli carine, formirali globalni sklad, uveljavili standarde energetske učinkovitosti … Za zdaj 550 mrd USD na leto namenjamo subvencioniranju ogljičnih industrij, tretjina tega bi zadostovala za pomoč revnim, ki so žrtve in ne povzročitelji podnebnih sprememb. Toda skupne akcije za zdaj ni in je tudi ne bo. Fosilna goriva so prinesla napredek, tržni sistem neenak svet, liberalni kapitalizem pa nemoč vzajemnega delovanja.

Poncij Pilat je v dveh dneh spremenil usodo Rima, Roosevelt je za ključne svetovne politične odločitve potreboval deset let, ekonomika podnebnih sprememb zahteva desetletja. Danes si je lažje predstavljati konec sveta kot pa kapitalizma. Kleinova je za Carsonovo (Silent Spring) ženska sprememb, pametna in strastna v prepričevanju, kako najti rešitve. V moškem svetu podnebnih sprememb še ni bilo lepšega zapeljevanja.