Koliko imen premore ograja?

Vlado Miheljak

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Dva leva

»Država se intenzivno in odgovorno pripravlja na različne morebitne scenarije novega množičnega prihoda migrantov, je dejala vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec Lipicer. Po njenih besedah se na meji sicer postavljajo t. i. tehnične ovire, kar da nikakor ni in ne sme biti razumljeno kot postavljanje bodeče žice. Tega si nihče ne želi, je dejala, a opozorila, da se morajo obenem zavedati, da imajo odgovornost za to, da zavarujejo tako migrante oz. begunce kot državljane.«
— Simona Kustec Lipicer (SMC) je ostro zavrnila namigovanja, da država postavlja na meji s Hrvaško zgolj bodečo žico (STA, 11. 11. 2015)

»Na kolut žice niso nameščene klasične bodice, temveč ostre ploščice, podobne britvicam.«
— Prva poročila s terena potrjujejo navedbo Simone Kustec Lipicer, da ne gre za bodečo žico (STA, 11. 11. 2015)

Uf, zadeve se res bliskovito spreminjajo. Konec aprila je Cerar na izrednem vrhu EU še razkošno demonstriral slovensko aroganco in brezbrižnost. Po srečanju je povedal, da je Slovenija na izrednem vrhu EU o begunski krizi v Sredozemlju izkazala solidarnost na vse možne načine, in poudaril, da bi država Slovenija lahko sprejela od 15 do 20 beguncev. Petnajst do dvajset? Da. Takrat je bil problem beguncev predvsem problem Grkov, Italijanov; problem drugih.

Danes jih vsak dan potuje skozi Slovenijo iluziji obljubljene dežele nasproti tudi več kot deset tisoč. In še septembra je bil Cerar kritičen do soliranja in neevropskega obnašanja Madžarske in Orbanu oporekal, da se mi »ne zavzemamo za postavljanje ograj«. Takrat se seveda še niso valile množice beguncev proti slovenskemu ozemlju in čez njega. A v trenutku, ko smo izkusili problem množice beguncev, je Cerar postal mali Orban. In se z velikim Orbanom v Lendavi srečal na praznovanju slovesnosti ob 40. obletnici organiziranega delovanja pomurske madžarske narodne skupnosti. Orban je na proslavi, ob gromkem ploskanju navzočih, delil lekcije iz obrambe krščanskih korenin srednje Evrope, potem pa sta se Cerar ter največji avtoritarec in antidemokrat znotraj EU odpravila na delovno večerjo, ki pa ji niso sledile izjave za medije. Še tega nismo izvedeli, ali sta imela na krožniku kranjsko klobaso z zeljem ali segedin golaž. Glede na podrejeno vlogo Cerarja verjetno drugo. Če bi bil Cerar vsaj malo verodostojen, bi se v velikem ovinku izognil srečanju s človekom, ki mu Evropa (vsej svoji dvojni morali navkljub) obrača hrbet. Madžarski skupnosti bi lahko namenil kakšno drugo priložnost za obisk.

O. K. Seveda je zdaj zaradi prizadevanja po verodostojnosti težko obrniti ploščo in reči, da se je vlada odločila postaviti ograjo. Cerar in sodelavci so prav tekmovali v tem, s koliko sinonimi je mogoče nadomestiti besedo ograja. Tehnična sredstva, tehnična pomagala, ovire … In ko so vojaki na meji že postavljali ograjo, nas je Simona Lipicer prepričevala, da ne gre za postavljanje bodeče žice. Strogo tehnično gledano res ne. Kar postavljajo na južni meji, je veliko bolj nehumano in nevarno. Ploščice na žici so menda tako ostre, da so se po poročanju medijev na njej porezali tudi z zaščitno opremo varovani vojaki. A slepomišenje glede ograje je čisto odveč. Čisto brez potrebe se bojijo javnega mnenja, kajti ni si treba delati iluzij, da javnost ograje zavrača. Če je javno mnenje (po anketi Dela 19. 10. 2015 ) še v času madžarskega zapiranja meje 65-odstotno zavračalo ograjo, je zdaj drugače. Kot kaže najnovejša anketa, jo sedaj večinsko (57 %) podpira. A niso se radikalno spremenila stališča javnega mnenja, ampak so se spremenile okoliščine. Takrat so primernost ograj ocenjevali skozi perspektivo dogajanja na sosedovem (Orbanovem) dvorišču, zdaj imamo begunce na svojem dvorišču.

Pa tudi sicer ograja ni tuja slovenski duši. Obratno. Ograja je vpisana v slovenski DNK.

No, ni pa bodeča žica vrasla samo v možgane homo slovenicusa in homo hungaricusa, ampak tudi drugim po postkomunistični srednji Evropi. Celo Vzhodni Nemci, torej tisti nesrečniki, ki so po delitvi povojne Nemčije padli v rusko cono in bili do padca režima v Berlinu dobesedno obzidani, na zeleni meji med ZRN in NDR pa s trojnim pasom žične ograje in minskimi polji ločeni od kapitalistično-fašistične zahodne sestre, po anketah sodeč bolj podpirajo Orbanovo ograjevalno politiko kot bolj odprto politiko svoje kanclerke. Žalostno. Ljudje, ki jih je frustrirala najprej ograja, nato vse do danes občutek, da so državljani drugega reda, se navdušujejo na Orbanom. Pač psihološko dinamično gledano približno tako, kot ko nekdo, ki je žrtev pedofilije, potem postane sam pedofil. Kar pa, žal, ni nobena redkost. Pa tudi sicer so v EU najbolj nenaklonjeni beguncem tisti, ki so bili dolgo časa sami za železno zaveso: Balti in »Višegrajčani«.

Cerarja, ki je meteorsko vstopil v slovensko politično orbito kot glasnik moralne prenove dežele, si bomo zapomnili predvsem po tem, da je njegova politika armadi vrnila potencialno intervencijsko vlogo v civilni sferi, ter po tem, da je ogradil meje dežele, ki niti v času hladne vojne ni bila obdana z žico. Res banalno. Še bolj banalno pa je, da so Cerarjeva dejanja mokre sanje Janeza Janše. A najbolj banalno je to, da Cerarjeva vlada z ograjevanjem schengenske meje ne solira, kot je Orban, ampak to dela s tihim soglasjem kanclerke združene Evrope. Še več. Zanjo opravlja umazane posle.