Meje spominov

Bernard Nežmah

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Pamflet

Bodeča žica, ki jo na meji postavlja slovenska vlada, je vse drugo kot bodeča žica.

Kor prvo je tabu. Predsednik vlade Miro Cerar ml. je ni imenoval kot to, kar je, ampak jo je predstavil kot - tehnične ovire. Podpredsednik vlade Dejan Židan je dejal, da je žica zanj grozna, ampak jo moramo postaviti, da zaščitimo državljane in državo. Enako prvi mož vlade, ki pravi, da mu je kot človeku hudo, ampak … Žica obrača stvari na glavo. Ko je madžarski predsednik Viktor Orban pred časom začel na mejo postavljati kolute žičnate ograje, je slovenski vrh ostro protestiral, sedaj je sam isto žico kupil pri Orbanovih.

Žica tako ni bodeče železje, je simbolni pojem nasilne geste, ki ljudem onemogoča svobodo gibanja. Ryszard Kapuscinsky je v eni najboljših reportaž o Sovjetski zvezi v knjigi »Imperium« (1993) zapisal: »Bodeča žica. Ograje iz bodeče žice so prvo, kar vidiš. Stene bodeče žice ti nekaj sporočajo: Bodi previden, prečkaš mejo v drugačen svet. Od tod ne moreš zbežati. To je svet smrtne resnosti, ukazov in poslušnosti. Nauči se poslušati, biti ponižen, bodi tiho in postavljaj vprašanj.«

Toda ta žica je preteklost, še več - prek nje lahko izmerimo razvoj demokracije v Sloveniji. Danes je politikom nerodno, ko dajo postavljati bodečo ograjo, čeravno oborožene sile beguncev, ki prehajajo čez mejo, ne terorizirajo, kaj šele, da bi streljali nanje. Ko so sredi osemdesetih češki in drugi prebežniki plavali čez Dravo ali iskali pot v Italijo, so jih pokosili streli vojakov. To je bila kdaj celo časopisna vest, toda tedanji partijski vrh z Milanom Kučanom na čelu ni v tem videl problema, kaj šele ubojev. Graničarji so begunce takrat streljali, ko so bežali iz Slovenije!???? Zapustiti teritorij Slovenije je bilo smrtno nevarno. A osrednji slovenski mediji in politika je to jemala le kot naravno dejstvo - takšne so navade, takšen je red.

V časniku »Delo« smo ob izdaji Repetove biografije o Kučanu prebirali izjavo, da je bil verjetno najbolj napreden komunist na svetu. Kje se je začel padec komunističnih režimov? – Na slovenski meji? Nak, prvi množični prebeg iz vzhoda v Avstrijo se je zgodil na madžarsko-avstrijski meji 19. avgusta 1989; ne po naključju, član politbiroja madžarske partije Imre Pozsgay je skupaj z Ottom Habsburškim organiziral panevropsko srečanje in dal ob njem odpreti mejo. Množični begunski val vzhodnjakov na Zahod, ki je spodbudil padec berlinskega zidu, je omogočil Pozsgay in vrh madžarskih komunistov. Slovenske meje na zahod so bile skrbno varovane, naslovnice dnevnikov pa niso obtoževale oblasti ob umorih prebežnikov.

V sodobni Sloveniji dominira drugačen diskurz humanitarnosti do beguncev. Toda vseeno se lahko vprašamo, kako je mogoče, da vlada v mesecu ali dveh postavi svoja stališča na glavo? In še drugače – kakšna je narava moderne slovenske humanitarnosti?

V zraku je nejevolja in očitek evropskim državam, kako brezbrižne so do vala beguncev, ki se vije prek Slovenije. - In kako je postopala slovenska oblast, ko so begunci polnili druge države? Ko so jih v južni Italiji našteli več deset tisoč, je aprila premier Cerar ml. dejal, da bi jih sprejeli med 15 in 20. Julija se je v Bruslju sestal evropski vrh, ki je razpravljal, kako bi po evropskih državah razmestili 50 tisoč beguncev in prišel s predlogom, da bi jih Slovenija sprejela 702, kar je predsednik slovenske vlade odločno zavrnil in ponudil sprejem za 230 pregnancev.

Pač klasično licemerje, ki pa sega prek premiera. Vladajoči slovenski humanitarni diskurz je poln kritike in očitkov na račun drugih, kar vodi v smer enoumja. Na medmrežju resda najdemo številne primere ksenofobije in sovraštva do tujcev, toda osrednji mediji so priprli domovinsko pravico tudi tradicionalistom, ki bi bolj radikalno omejevali število prebežnikov. Konec koncev družba potrebuje konsenz ter splošno toleranco, ki je predpogoj za sprejetje, adaptacijo in poslovenjenje prišlekov.

In Cerarjeva vlada deluje izrazito samopašno. O begunskih vprašanjih odloča brez dogovora z opozicijo, pri čemer se njena stališča spreminjajo iz meseca v mesec, ko jo v to prisili bodisi nevzdržno stanje stvari bodisi pragmatične zahteve nemške kanclerke Merklove.

Vladar, ki nastopa kot modrijan, je danes karikatura samega sebe. A ne le v najvišji politiki. V državnem zboru so zdaj razpravljali o ekscesnih zaslužkih Draga Kosa v NLB. Nanje je odgovarjal prvi mož NLB Janko Medja, ki je projekt opravičil z besedami, da ne gre le za odškodnine, ki bi jih na ta račun morebiti dobili, ampak da prek Kosovega tehtanja kreditnih map vršijo preventivni ukrep za bodočnost in da s tem preprečujejo nove bančne luknje. -??????? Šef NLB nam garantira: če Kosa plačujemo par let po slab milijon na leto, bo to banko za vekomaj odrešilo potencialnih anomalij in zgrešenih kreditov v prihodnosti!?? Prvi bančnik se je spremenil v pravljičarja in nas pri tem še povsem resno gleda v oči.

Vladanje se spreminja v PR, naj si bo prvi mož vlade ali prvi mož največje banke, oba delujeta enako – izbirata le besede, s katerimi pred kamerami odgovarjata kritikom in ostajata pri svoji agendi.

Če begunci preplavljajo Evropo, ker so izključeni iz možnosti, da dejavno ustvarjajo svojo prihodnost v domovini, postajajo državljani Slovenije vse bolj samo odrinjeni opazovalci lastne države, ne da bi oblastniki v svoje delovanje vključili njihove racionalne poglede.