Pobegli virus

Vlado Miheljak

20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Kolumna

»Najprej se bomo dogovarjali s Francijo, ki je izrazila načelno pričakovanje, ni pa še bilo povedano, kakšno pomoč pričakuje. Gotovo se bomo vključili v to.«
— Obrambna ministrica je potrdila, da se je Slovenija odzvala na francoski poziv k vojnemu zavezništvu, ni pa znala povedati, proti komu, čemu in kako se bo borila

9. novembra 1989 je bil ne le za Nemčijo, ampak za celotno Evropo velik dan. Padel je berlinski zid. A dejanje je bilo simbolno, kajti najprej je padel zid v glavah, nato v materialu. Preden so zvečer obmejni organi dvignili zapornice nekoč tesno zaprte meje, so se ljudje in za njimi nemočni in zmedeni vzhodnonemški režim odločili, da je ni več. Zid, ki sta ga obe strani potrebovali za materialno bazo ideološke vojne, je naenkrat postal brez funkcije, zato je padel. Ko se je še zdelo, da bo stal večno ali vsaj tako dolgo, dokler ne bodo vsi Zahodni Nemci prebegnili v Nemško demokratično republiko, kot se je poigraval film Zbogom, Lenin, je bila na zahodni strani 160 kilometrov 3,60 metra visokega betonskega zidu predvsem površina za svojevrsten umet-

niški in politični forum. Vreden ogleda. Morda najduhovitejša so bila na betonski zid narisana priprta vrata in v berlinski nemščini pripisan komentar »Kdor pride tu skozi, dobi od mene eno marko«. (»Wer hier durchkommt, kriegt von mir ne Mark«). A kakorkoli, padec zidu je skoraj četrt stoletja vzdrževal iluzijo odprte Evrope, kakršna dejansko ni bila nikoli.

9. november 2015 je bil ne le za Slovenijo, ampak celotno združeno Evropo črn dan. Slovenija je začela na južni meji postavljati ograjo iz bodeče žice. Celo bolj ostro, bolj režečo, bolj strašljivo, kot je bila tista, ki je ločevala v času hladne vojne obe Nemčiji in nasploh Vzhodno in Zahodno Evropo. Slovenija in Jugoslavija nista bili del te zgodbe. Njune meje so bile odprte, zelena meja neograjena. Orbanova fašistoidna Madžarska je sicer ograjo postavila prej kot Slovenija, a to je bila solo akcija, ki takrat ni imela blagoslova Evropske unije. Slovenija pa je kot pridna in poslušna učenka naredila tisto, kar ji je bilo namignjeno kot koristno. Slovenija ograjuje sebe in Evropo.

A vsemu strahu, nelagodju in nasprotovanju navkljub so počasi postajale podobe valeče se množice beguncev vsakdanji pojav, ki ga nekako sprejmeš. Če ne drugače, kot nujno in neizogibno zlo. In tako bi ostalo, če se ne bi zgodil pariški petek trinajstega. Tisto, kar je poleg tragičnih žrtev najbolj strašljivo, je reakcija Francije in Evrope. Kot da se iz ameriškega črnega torka, 11. 9. 2001, nismo nič naučili. Evropejci ponavljamo lekcijo in ponavljamo napake. In to celo Francija, ki je ob newyorškem masakru ohranila mirnejšo glavo kot drugi zavezniki. Kar so ji Američani tako zamerili, da so še francoski ocvrt krompirček preimenovali. A zdi se, da je bila distanca do ameriškega patetičnega in brezglavega reševanja problema terorizma bolj stvar francoskega prestiža kot dojemanja stvarnosti. Te francoski dvorjani od Marije Antoanete sem niso nikoli dojeli. Že, ko je leta 2005 izbruhnil civilnodružbeni upor priseljenskih mladostnikov druge in tretje generacije, ki se niso uprli, ker so bili (pretežno) muslimani, ampak ker so bili marginalizirani, šikanirani in brez perspektive ter ker so bili deležni sistematične policijske represije, niso dojeli, kaj se dogaja in kako zaustaviti ogenj, ki je zanetil predmestja Pariza in drugih velikih francoskih mest. Takrat še notranji minister Nicolas Sarkozy je protestnike označil za izmečke. Njegov predsednik Chirac pa je razglasil policijsko uro in obljubil okrepljene policijske enote. Takrat so Francozi zamudili idealen čas, da bi dobili odgovore na vprašanja, čemu resda nasilna, a vseeno politična, civilnodružbena vstaja mladih. In to je ključna stvar, ki danes manjka Franciji, da bi razumela petkova dogajanja. In da bi začrtala pot, kako jih preseči in preprečiti v prihodnje. Tako pa socialist Holland obnavlja izpraznjeno desničarsko retoriko groženj, začinjeno z zanosnim, patetičnim petjem marseljeze pred avditorijem, kolektivno našemljenim v trikolorne lente.

Da ne bi bilo nesporazuma. Ne glede na razloge in ozadja nastanka je treba Islamsko državo in radikalni džihad preprosto ubiti. Kalifat je kot smrtonosni virus, ki je pobegnil iz vojaškega laboratorija; je pankrt ameriškega geostrateškega delovanja. Prej dokaj marginaliziran je postal učinkovit in resnično nevaren šele, ko so Američani ob podpori sicer pasivnih, a pridnih držav, med drugimi tudi Slovenije, staknili Bližnji vzhod in posledično svet iz težišča. In uničiti se za zdaj ne da, ker tudi v spopadu z njim svetovni policaj bolj sledi svojim sebičnim interesom kot motivu učinkovitega spoprijema. To se najbolje vidi v primeru Sirije, kjer nasprotujejo dejavnosti Rusije, ki je v kratkem času dosegla izjemne uspehe, ter vojske Asadovega režima, Kurdov in Irana, ki so edini voljni oz. zmožni obsežnega kopenskega delovanja proti Kalifatu.

A tisto, kar v francoski vojni napovedi džihadu in radikalnemu islamu manjka, je odgovor na vprašanje, zakaj je večina domnevnih storilcev državljanov Francije, rojenih in šolanih v Franciji. Zakaj leta 2005 med vstajo džihadisti niso imeli vpliva, zdaj pa so postali ključna varnostna grožnja Franciji? Kako je možno, da se v Parizu rojeni musliman odzove predmodernemu džihadističnemu klicu k sveti vojni? A vprašanje je zgolj retorično. Kdor je kdaj pomotoma zapeljal v degradirana pariška predmestja, lažje razume, zakaj so takšne ideje mladim francoskim muslimanom postale privlačne. Represivni spopadi z nosilci idej in izvajalci terorističnih akcij so sicer neizogibni, a v temelju ne odpravijo razlogov.