Burka, ženske in nečlovek

Bernard Nežmah

27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Pamflet

Bilo je v prvih letih Titovega režima, ko je komunistična partija v Jugoslaviji prepovedala nošenje burk. Pol stoletja kasneje v Sloveniji SDS predlaga prepoved burk in nikaba v javnosti, stranka SD pa se odzove, da sta prepoved in omejevanje orodje tistih, ki kujejo priljubljenost na politiki strahu in izključevanja. Židanova stranka SD, ki je pravni in vsebinski dedič stare partije, je pozabila na svojo zgodovino, kaj šele da bi vladavini Tita, Kardelja in Kidriča očitala, da se je vzpostavila za strahu in izključevanju.

Janez Janša je svoj predlog utemeljil na razlogih varnosti in nacionalne tradicije, kar je poslanec vladajoče SMC Dragan Matić, češ da to ni nikakršen problem. Širi se pogled, da gre za svobodo religij in različnih praktik. Tu človek pogreša glas feministk. Zapoved o obvezni nošnji burke za ženske v delu muslimanske religije je vendar očitna diskriminacija žensk. Pravilo, ki velja le ženske, ne pa za moške. Pravilo, ki ženske izključuje iz javnega življenja, je naenkrat častivredna kulturna in verska posebnost!? Še več, nekateri prepoved burke napadajo kot poseg na področje človekovih pravic. Kretenizem, kot če bi sužnje, ki so delali na plantažah južnih držav ZDA držav v 19. stoletju, opisovali kot posebnost ameriškega kmetijstva!?!?????

Burka je nedvomna oblika dominacije moškega nad žensko. In zdaj nastopi cinizem najvišje vrste. Prav te dni so se v Bruslju in drugod po Evropi vršili sestanki in konference, ki so potekale pod naslovom – Izkoreninimo nasilje nad ženskami. V arabskih deželah so se številne muslimanke uprle zahtevi, da morajo nositi burke in nikab. Vladajoča koalicija v moderni Sloveniji pa brani burke kot kulturno, religiozno in človekovo pravico. Kot da je zapovedano nošenje tančic in prekrival, ki ženski prepovedujejo, da pokaže svoj obraz v javnosti, problem pouličnih pasantov, ki jih to jezi, in ne oblika moškega nasilja nad ženskami, ki so jim burke vsiljene kot zapoved.

Poboji v Parizu in begunski eksodus so bolj kot vprašanje beguncev v Evropi razvneli politični radikalizem. Predsednik skupščine Milan Brglez je ob tem celo izjavil, da si pariški napadalci ne zaslužijo imena človek. Nanj se je z javnim pismom odzval filozof Bojan Žalec, ki je ogorčen, ker si predsednik državnega zbora drzne odločati, kdo je človek in kdo ni. Reč se nemara zdi akademsko cepljenje dlak, toda človek je lahko tudi hudodelec, celo morilec, a na koncu bo vseeno pokopan kot človek. Vendar pa to ni le lapsus v goreči bolečini prvega poslanca SMC. Ko je Radio Študent vložil zahtevo za referendum ob sprejetju zakona, ki je dal vojski večji pooblastila na meji, je isti Brglez napadel predlagatelje, da s tem škodujejo državi, skratka, da so državni škodljivci. Seveda lahko gesto skupine okoli RŠ vidimo kot radikalno, se z njo ne strinjamo, saj je navsezadnje poplava mestnih redarjev in varnostnikov, ki imajo status osebnih gard županov in podjetnikov, veliko nevarnejša oblika militarizacije družbe kot poseben status vojske v izrednih razmerah. Toda zahtevati referendum je državljanska pravica, pa naj nam je osebno všeč ali ne. In etiketirati referendumske pobudnike kot državne sovražnike, če to stori prvi mož parlamenta, je ustvarjanje ozračja, ki sproža sovraštvo do RŠ radikalcev pri posameznih skupinah, kar se zdaj tudi dogaja na e-forumih.

Nespoštovanje drugih pogledov sicer postaja prepoznavna poteza vladajoče SMC. Potem ko je premier Miro Cerar ml. v najsrditejšem govoru napadel policijsko stavko kot sramotno in nespodobno in so policijski sindikati zahtevali od njega povračilo, je prvi mož vlade poniknil na drugem koncu sveta. Dobesedno, odšel je na Kitajsko, ne da bi policijski ministrici podelil mandat za pogajanja s stavkajočimi. Ker je jezen, jih je kaznoval tako, da jih je izločil iz sveta sogovornikov in je ustavil vse vladne pogovore z njimi.

Poslanska večina SMC je izbrala tri kandidate za mesto slovenskega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice. Kako so izbirali? Sedanji sodnik Boštjan M. Zupančič, ki je največja korifeja na tem področju, je v članku za Planet.Siol napisal natančno argumentacijo o kapacitetah kandidatov in kot najbolj kompetentnega izpostavil Klemna Jakliča. In kako se je odločil premier Miro Cerar, ml.? Je dal podpreti pravnika, ki ima doktorat Harvarda in Oxforda, pravnega polemika, ki je že pred leti opozoril na protiustavne sodbe v primeru Patrie, ki so se po sodbi Ustavnega sodišča izkazale kot pravilne? Nak, izmed štirih je izpadel prav Jaklič. In kaj je bil njegov največji greh? To, da se je še med sojenjem javno oglasil s pravno ekspertizo. A zakaj bi bil to hendikep? Saj vendar ni bil sodnik, ki bi lahko odločal o zadevi. Opozoril je na kršenje človekovih pravic, a prav ta sposobnost zaznavanja je po mnenju Cerarjevih neprimerna lastnost za sodnika Evropskega sodišča, ki kot poslednja instanca presoja o človekovih pravicah!????

Povsem drugačni usodi stopa naproti drugi Jaklič - Marko Jaklič. Tudi pravnik, nekoč bil magister, a so mu naziv odvzeli zaradi plagiata. Mož, ki mu sodijo zaradi finančnih rabot, je pred leti postavil črnogradnjo, ki je bila že spoznana kot taka, a se leta ni našel uradnik, ki bi jo dal porušiti. Časnik «Dnevnik« je te dni doživel črni dan. V torek je na naslovnici objavil, da se črnograditelji ne bodo izmazali, niti Marko Jaklič ne, že naslednji dan pa je objavil najnovejšo vest, da je njegova gradnja legalizirana.

Pod Cerarjevo vladavino bomo tako pomnili zgodbo o dveh Jakličih: Klemna so izločili, Marko pa je promoviral.