Odstrel ožigosanih

Bernard Nežmah

4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Pamflet

Po medijih se vztrajno širijo pozivi, da bi morali tožilci ukrepati proti sovražnemu govoru, in očitki, da tožilci zanemarjajo preganjanje verbalnega nasilja. Ljudski pozivi pravosodju k strogem kaznovanju so bili posebej dejavni leta 1945. Takrat so sodili vršilcu dolžnosti ljubljanskega župana Francu Jančigaju. V prvih mesecih novega režima so se še našle avtonomne persone, kot je bil predsednik akademije prof. Milan Vidmar, ki je na sodišču pričal v korist obtoženega in navedel, da je prav Jančigaj preprečil razstrelitev važnih objektov na begu domobrancev. Sodniki so mu prisluhnili in izrekli kazen 10 let zapora ter zaplembo premoženja. A že naslednji dan se je v časopisih oglasil partizanski komisar Dušan Pirjevec, ki je v šestdesetih napravil veliki preobrat in postal eden vodilnih intelektualcev in enfant terrible stare partije. Toda leta 1945 je kot partijski aparatčik spisal članek, v katerem je napadel Vidmarja z besedami: kdor hoče gledati zločine fašistov z nekega objektivnega stališča, je že sovražnik svobode in ljudstva. In rezultat? Dva tedna kasneje je vrhovno sodišče spremenilo kazen in Jančigaja obsodilo na smrt!

Seveda danes v državi ne vlada diktatura pa tudi ni razlogov, da bi bili ravno navdušenci nad izpadi sovraštev. Toda pojem sovražni govor mnogi jemljejo izjemno lahkotno. Če navijači »Viol« izrazijo pogled, da v državo ne bi množično sprejemali beguncev, je to že sovražni govor? Tako kot imamo pravico, da izražamo svojo naklonjenost do prebežnikov, se drugi zavzemajo za bolj zaprte meje. To je polje polemike. Za demokracijo je pač nujno, da dopušča širok aspekt pogledov na stanje stvari. Meja je poziv na nasilje. Besni in žaljivi govor je nekaj, kar ne maramo, toda samega po sebi ga gre prenašati. Svetlana Makarovič je zagovornike referenduma v Cankarjevem domu opisala z besedami: »Bolj ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.« Komu je to besedovanje degutantno, gotovo je to psovanje najvišje vrste, prizadeti se bodo morda odzvali s tožbami, toda hladno gledano poetesa govori o svojih čustvih, ne poziva k obračunu z njimi.

Obračun je sicer doživel arogantni in zoprni župan Franc Kangler, ki je bil po vstaji množic primoran odstopiti. Ni bil edini tovrstni župan, toda ostal je ožigosan kot apriorni negativec. In sodišča ga na veliko preganjajo, vmes so ga že obsodila, a je Ustavno sodišče razveljavilo zaporno kazen. In zdaj se je dogodil nezamisljiv trenutek. Nekdanji ustavni sodnik in še poprej partijski sekretar in vodja SD prof. Ciril Ribičič je na Kanglerjevo prošnjo spisal pravno mnenje, v katerem je izpostavil, da je sodnik Janez Žirovnik, ki je v serijah odrejal tajni nadzor nad bivšim županom, kršil videz objektivnega sojenja. Sodnik je bil namreč nekoč namestnik direktorja »Sove«, katerega početje je preiskovala parlamentarna komisija, v kateri je bil posebej kritičen prav tedanji poslanec Kangler. Parlamentarne priče so potrdile njun silni konflikt. Tak človek ima danes v koži sodnika pretežko popotnico zamer, da bi lahko veljal za poštenega in objektivnega sodnika v primeru Kangler.

Če takšno presojo izreče človek, ki je bil definitvno sam na drugi politični strani, je to izjemno dejanje pravne korektnosti. In opozorilo, da tudi ožigosana persona ni negativec, ki ga je treba potolči z vsemi sredstvi. Pa naj ga imamo še za tako velikega zoprnika.

V Kamniku so v minulem tednu obračunali s pesnikom Francetom Balantičem, ko je večina na občinski seji sklenila, da odstranijo njegovo ime iz naziva mestne knjižnice. In kaj je v zadnjih mesecih storil pesnik, ki je bil ubit že pred sedemdesetimi leti? Nič, župan Marjan Šarec, ki je pred časom s svojo skupino soimenoval knjižnico po Balantiču, je sklenil, da čas še ni zrel, ker so v Kamniku ljudje, ki so prizadeti zaradi tega obolosa slave pokojnemu pesniku, in zaradi tega upizoril farso, ko so isti svetniki o istem sklepu glasovali še enkrat in odločili diametralno nasprotno. In tako je Balantič edini pesnik, katerega ime so v samostojni Sloveniji uradno izbrisali. Društvo pisateljev in Pen pa nič!???????

V Ljubljani je Jankovićeva mestna oblast izrabila svojo moč za politični mobing, ko je pozvala zaposlene v mestnih službah, da se pridejo skupinsko fotografirat pred mestno hišo v podporu nasprotnikom referenduma o družini. V demokraciji imaš pravico glasovati za ali proti, oboje je legitimno. Zloraba je, če županova direktorica Jožka Hegler poziva zaposlene, da se v službi opredeljujejo o političnih vprašanjih. Klasični politični mobing!!!!!!!!!! Minister Cerarjeve vlade za javno upravo po svoji navadi seveda molči.

Sicer pa je bil umaknjen tudi prvi mož Agencije za varstvo konkurence (AVK) Andrej Krašek, ki je odstopil po objavi kompromitirajočih fotografij. Bolj kot dotični se tu postavlja fatalno vprašanje: kaj je to AVK, institucija, ki bi s svojim delovanjem bdela nad demokratičnostjo trga, na katerem si krojijo pravila monopolistične tvrdke, ki sistematično uničujejo konkurenco. Prav vsi direktorji te institucije so namreč odstopili. Najprej Andrej Plahutnik, za njim Jani Soršak in zdaj Andrej Krašek. Prvi je načeloval uradu 13 let, v zgodovino se je zapisal kot blag in prijazen uradnik, ki je vseskozi tarnal, da se sooča z mnogo težavami. Veliko bolj sta bila agilna Soršak z ukrepi zoper elektrodistributerje in žičničarske kartele in Krašek z ukrepi zoper monopolne poteze Pro Plusa (POP TV).

Direktorji, ki bi morali biti strah in trepet monopolistov, so tarnali, da nimajo avtonomije, ne kadrov, ne dovolj zakonskih vzvodov. Vlade so očitno sistematično namesto mogočnega urada, ki bdi nad demokracijo trga, ustvarjale papirnatega tigra.