Izstop

Janko Lorenci

11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Kolumna

Bi izstopili iz Nata in postali nevtralni? Misel se zdi v teh viharnih časih nekoliko odbita. Toda ali nimamo pred nosom dveh takih redkih ptic, Avstrije in Švice? Dobro se jima godi in varni sta. No, res ne samo zaradi nečlanstva v Natu.

So še drugi razlogi za razmislek o izstopu in nevtralnosti. Eden izmed njih je narava pakta. To ni obrambna organizacija, ampak oborožen zastopnik, gorjača interesov Zahoda, natančneje tistih, ki Zahod vodijo (preplet politike in kapitala). V Natu prevladuje Amerika, ki ni ravno dejavnik miru, nasprotno. V bistvu bi moral ugasniti, ko je razpadel Varšavski pakt. Območje, ki ga je branil v hladni vojni, je postalo varno in stabilno, resnega zunanjega sovražnika ni bilo več in ga še vedno ni. Pakt je nato, da bi se osmislil, iskal sovražnike in enega našel v terorizmu, ki ga je sam pomagal skotiti z intervencijami svojih članic.

Slovenija je del Zahoda in hoče to tudi ostati. Toda ta Zahod je zelo pisan, ima svoje centre in periferije, kamor, žal, spadamo tudi mi. S svojo ureditvijo problematično deluje že na domačem terenu, še veliko bolj rušilno pa globalno, kot se ta čas nazorno kaže na Bližnjem vzhodu. To poudarjeno velja tudi za njegovo oboroženo roko, Nato. Svet je zaradi njega prej manj kot bolj miren in stabilen.

EU postaja za šibkejše članice dvorezna, še nepogrešljiva, a tudi nevarna kletka. Članstvo v Natu pa je za Slovenijo preprosto odveč. V prehodnih, nevarnih časih, kakršen je zdaj, zbuja elementarna vprašanja. Ali je Zahod sploh ogrožen? Če je, je z Natom varnejši? Ali smo z Natom varnejši v Sloveniji? Kaj nas sploh, če odštejemo sami sebe, resno ogroža? Sosedje kljub včasih kočljivim odnosom ne, Rusija ali Kitajska tudi ne. Grožnja terorizma v Sloveniji je zaradi članstva v Natu kvečjemu večja. Nato nas tudi sili v večanje izdatkov za oboroževanje. Poleg tega je naša vojska zasnovana za natovske globalne (posredovanja po svetu), ne za naše lokalne potrebe. Je torej za Slovenijo sploh smiseln in koristen? Ni.

Mednarodno okolje je preveč pomembno, da bi se mu prepustili kot nemočna slamica. A smo prav taka bilka; do mednarodnega dogajanja v osnovi ravnodušni, ker smo – izjema sta gospodarstvo in kultura – miselno zaprti. To velja zlasti za politiko – servilno navzven, z občutki nemoči, neznatnosti, fatalizma. Tako je tudi zato, ker se politika razume zgolj in samo kot igralca na domačem odru. Ven hodi le protokolarno ali kot pasivna članica različnih organizacij. Zunanji nastopi naših politikov so namenjeni zgolj našim medijem, ker so za druge nezanimivi – ne toliko zaradi majhnosti Slovenije kot predvsem zaradi svoje praznosti. Zaradi takega nesrečnega dojemanja tujine smo navzven bistveno bolj pasivni in nebogljeni kot nekatere primerljive majhne države, na primer Slovaška ali Hrvaška.

Nevarnosti – takih, proti katerim vojska ne pomaga – pa je veliko.

Že nas dohitevajo posledice prepuščanja ameriškim in drugim vojaškim pustolovščinam. Bili smo del sramotne koalicije voljnih pri napadu na Irak, zdaj, nekaj let kasneje, pa so se na naših tleh znašli begunci od tam. Dohitela nas je pravica, če hočete. In po novem je Slovenija znova članica drugačne koalicije voljnih: rekla je, da se bo pridružila vojni proti Islamski državi, ki jo je razglasila Francija, potem ko so pariški pokol v glavnem zagrešili njeni, francoski državljani.

Že zdaj vemo, da bo svet prihodnosti živčen, težaven, negotov. Sledile si bodo krize, pred katerimi se v globaliziranem svetu nimaš kam skriti. Lahko pa si proti njim odporen ali pa ne. Pogreza se celo naše osnovno okolje – Unija. Že v sedanji EU slabo skrbimo zase. Kaj bo šele, če bo razpadla ali se tudi formalno razklala v dve ali tri skupine. V prvo ligo ne bomo prišli, a bomo še naprej omejeno suvereni. Pri tem se že zdaj naglo bližamo polkolonialnemu položaju.

Tudi sami nismo spokojen otoček sredi nemirnega, kar sovražnega okolja. Nasprotno, smo hektična, ranljiva družba z mnogimi slabimi trendi. Tu na primer še naprej napreduje neoliberalizacija in trga družbo. Tu še naprej prodajamo nacionalno premoženje, da bomo ja čim manj suvereni. Tu še naprej mirno prenašamo Janšo, ki je zahteval, naj pride k nam trojka, ker je mislil, da bo prek tega vzvoda laže zganjal represijo. Tu puščamo na položaju guvernerja centralne banke, ki bolj streže tujini kot nam. Itd. Itd.

Priti iz Nata bi bilo najbrž teže, kot je bilo vanj vstopiti. Izstop bi nam morda nakopal sankcije. To je edini resen argument proti umiku iz članstva, ki bi bil sicer koristen. Etablirana politika bi izstopu nasprotovala, saj se zunaj naših meja boji lastne sence. Kako bi ravnalo ljudstvo? Na referendumu o vstopu je glasovalo za Nato in za to demokratično odločitev nosi odgovornost, ki je ne more zvrniti na politiko. Tudi o izstopu bi moral odločati referendum, ki bi nas nekoliko zavaroval pred sankcijami, saj demokracija v EU formalno še ima nekaj cene. Domnevamo, da bi bil izstop prej ko ne zavrnjen, saj v večinskih glavah še naprej trdno tičijo predstava o uglednosti članstva in iluzije o večji varnosti.

Lahko pa se zgodi, da aktiven izstop sploh ne bo potreben; pustili nas bodo zunaj sebe, ob strani, prepuščene samim sebi. To nas lahko še verjetneje doleti z EU – razklala se bo, mi pa bomo pristali v tretji ligi. Potem bomo debelo gledali in stokali. Skratka, skrajni čas je, da začne politika razmišljati o prihodnosti in zanjo kaj stori zdaj. Še slepci vidijo, da tudi v Evropi dovčerajšnje stalnice ne veljajo več.