Janko Lorenci

4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Kolumna

Bomba

Nevarnost velike vojne

Vedno pogosteje je slišati: vojna bo. To je lahko lahkotno izrečena fraza, pristen strah, izraz dolge krize, klasično adrenalinsko novinarstvo, lahko je tudi plod dramatičnega dogajanja, kakršno je ta čas dogajanje v Siriji. Divje je, nevarno in nepredvidljivo. Toda širše ali celo svetovne vojne ne bo povzročilo, ker se je velike sile, odločilne za razplet dogajanja, bojijo.

A Sirija je samo ena izmed kritičnih točk današnjega sveta, polnega slabih gibanj. Nekdanji bipolarni svet s hladno vojno med zahodnim in sovjetskim blokom je zamenjal multipolarni, v katerem velike sile medsebojne napetosti sprožajo na tretjih terenih, praviloma surovinsko bogatih, a nestabilnih. Nespornega hegemona ni več. Kratek čas je bila to Amerika, ki pa gospodarsko relativno peša in gradi svojo še vedno dominantno vlogo predvsem na orožju. Že sam obstoj njene velikanske orožarne in hkratno usihanje drugih vrst moči Ameriko naravnost sili v uporabo vojaške sile.

Skratka, globalna moč se premešča, Zahod polagoma izgublja nekdanjo brezprizivno avtoriteto ne samo kot največja koncentracija politične in gospodarske moči, ampak tudi kot zgled superiorne družbene organiziranosti, vrednot in načina življenja.

Moč v tem novem svetu je bolj razpršena in konflikti se množijo. A večji problem kot geopolitični premiki je prevladujoča družbena ureditev sveta, neoliberalni kapitalizem v mnogih lokalnih izvedbah. Vse so ekspanzivne, vse prihajajo v medsebojne konflikte, in to na planetu z omejenimi, marsikje že zelo načetimi viri. Kapitalizem je postal problem po sebi. Če bo demokracija preživela, neoliberalni kapitalizem ne bo (in nasprotno), saj preveč uničuje družbo, sproža obvezne krize in dramatično načenja okolje. Pred našimi očmi nastaja preplet raznovrstnih kriz (voda, hrana, prst, segrevanje ozračja ...). Jutrišnje države bodo nemirnejše navznoter, konfliktnost med njimi pa se bo zaostrovala. Zadnja finančna kriza, piše George Montbiot v Guardianu, je jasno pokazala, da je neoliberalizem moralno, teoretično in v praksi mrtev – v popolnem nasprotju z njegovimi nauki ga je morala reševati država. A dokler bo trajal, bo delal svet v vseh pogledih nevaren.

S konflikti, kot je sirski, se krepi samoumevnost lokalnih vojn, agresij, intervencij, izsiljevanj. Psihološko-vrednostne varovalke miru odpovedujejo, varnostne krize se zgoščajo. Nikomur od velikih ni do tega, da bi se zapletel v do konca resen konflikt, toda za to lahko poskrbijo nesrečna naključja, sabotaže a la turška sestrelitev ruskega letala, teroristične akcije, tehnične napake. Ker je v igri toliko nasprotujočih si interesov, ugleda, nezaupanja, propagande, je konflikt, ko enkrat izbruhne, težko obdržati pod nadzorom. In krhko mednarodno sožitje je po vsakem še bolj ranjeno.

Nič čudnega, da so, zlasti v ozračju dolgotrajne krize, vedno pogostejše primerjave s predvojnim stanjem in mračne napovedi o izbruhu tretje svetovne vojne. Na stvarne nevarnosti se lepijo katastrofizem, hujskanje in zastraševanje nasprotnika, a tudi domačih javnosti – zunanji sovražniki začasno umirijo notranje napetosti. Toda strašenje ima svojo moč in krepi vojni fatalizem, s tem pa tudi realno nevarnost vojne.

Človeštvo iz številnih razlogov navdaja pritajen strah, moreč občutek, da je svet zavožen. Ta strah, v osnovi strah zaradi tipa naše civilizacije, je utemeljen: srk sedanje ureditve nas vodi v hude težave. Ena od njih, zgolj od človeka zakrivljena, je grožnja tretje vojne. Na srečo je tu tudi nasprotni strah, strah največjih lastnikov jedrskega orožja. Rusija, Amerika in Kitajska se ne bodo zavestno spopadle, saj vedo, da bi se nepopravljivo uničile. Manjši jedrski imetniki pa vsega sveta ne morejo ubiti, tudi če bi hoteli.

To je zdrav strah. Tak, ki je pomagal roditi EU iz bojazni pred razmerami, ki so zanetile drugo svetovno vojno. Iz strahu pred jedrskim orožjem je hladna vojna ostala hladna. Ta strah dobrodejno učinkuje še zdaj. Apokaliptičnost jedrskega orožja je splošno uničenje omogočila, a ga hkrati tudi preprečuje. In morda bi brez atomske bombe že imeli tretjo veliko konvencionalno vojno.

Vendar jedrska grožnja ostaja. Rešitev je na dlani – uničiti usodno orožje. Toda za to je zaradi medsebojnega nezaupanja lastnikov atomske bombe očitno prepozno; če bo drugi bombo skril, jaz pa bom brez nje, me lahko izsiljuje. Zdaj je atomska bomba tudi že tako razširjena, da se zdi dogovor o popolni jedrski razorožitvi nemogoč. Lastništvo prinaša lastnikom, recimo Izraelu, občutek varnosti, ta morda najbolj zaželeni pojem vseh časov, in možnost za strahovanje drugih. Skratka, ko spraviš hudiča (bombo) enkrat na svet, se ga več ne znebiš.

Jedrske razorožitve človeštvo za zdaj ne zmore. Da bi jo, bi morala država (politika) spet prevzeti primat pri odločanju, se znebiti tutele kapitala in vladavine korporacij, med drugim vojaško-industrijskega kompleksa. To bi pomenilo temeljito preureditev današnjega kapitalizma. Razorožitev bi bila znamenje, da bo človeštvo sposobno rešiti tudi mnoge druge velike probleme, celo podnebnega.

Kakorkoli, trenutno se tretje svetovne vojne kljub vsej zavoženosti in inerciji sistema ni treba bati. Del svojih strahov lahko začasno odpišemo ali potlačimo globoko v podzavest. Tudi to je nekaj. Po svoje pa neznosno malo. Človek se nevarnosti tretje vojne zaveda, boji se je, noče je, a vendar pelje stvari tako, da je vedno bolj mogoča. V besedni zvezi homo sapiens je pridevnik preveč.