Prevzgoja

Janko Lorenci

18. 12. 2015  |  Mladina 51  |  Kolumna

Mark Zuckerberg, stvaritelj Facebooka, je nedavno napovedal, da bo skoraj vse svoje velikansko premoženje podaril dobrodelnim ustanovam. Podobne akcije ameriških milijarderjev se rade ponavljajo. Pred leti sta se Bill Gates in Warren Buffet skupaj s še 40 milijarderji zavezala, da bodo pred smrtjo ali po njej dali v dobrodelne namene vsaj polovico premoženja.

Milijarderska filantropija ima več plati. Michael Edwards jo je imenoval filantrokapitalizem. Take vrste filantropi najprej jemljejo, šele potem morebiti dajejo. Bogataši si tako kupujejo dobro ime, a ne samo sebi, ampak tudi ureditvi. Logika gre nekako tako: v tej družbi je mogoče uspeti, saj sicer ne bi postali milijarderji. Toda tudi bogati smo ostali usmiljeni, empatični. Torej je tak tudi sistem.

Slovenija nima nobenega milijarderja-filantropa. Med znanimi bogataši je bil dobrotnik iz Negove Ivan Kramberger. Ker so ga ubili, so naši bogataši postali bolj skopi, boječ se, da bi ubili tudi njih, če bi bili bogati in radodarni. Med slovenskimi milijonarji je zelo malo filantropov tudi zato, ker je varčnost pač slovenska čednost. Dobrodelnost pri nas tako nosijo mali, praviloma anonimni ljudje.

Humanitarnost, dobrodelnost, nesebična pomoč drugim sodijo med lepše stvari na svetu. Nastopajo v mnogih oblikah in se naglo množijo. To govori dvoje. Najprej to, da je veliko ljudi še vedno solidarnih, voljnih pomagati, empatičnih – dobrih. Hkrati to pomeni, da je nekaj narobe z državo (politiko), ureditvijo in ideologijo, ki tiči zadaj.

Humanitarne dejavnosti so plemenite in marsikomu pomagajo, a so tudi svojevrstna potuha za državo, ki ne deluje tako, kot bi morala. Filantropija velikih prinaša nekatere koristi, a hkrati dela družbene razlike sprejemljivejše, jih podpira in utrjuje. Humanitarnost navadnih ljudi je tudi nekakšna (samo)obramba pred slabostmi ureditve, individualni, a hkrati družbeno pogojeni odziv mnogih posameznikov na nesposobnost in mrzlost države in politike. Ideologija in ideologi neoliberalizma, ki tako državo podpirajo in tako politiko opravičujejo, so nemoralni. Po eni strani zato, ker posredno potiskajo ljudi v vedno slabši položaj (s krizami, najedanjem okolja, naraščajočo neenakostjo ...). Po drugi zato, ker ljudi prevzgajajo na slabše – izrinjajo in dušijo impulze dobrih genov, vcepljajo ljudem sebični individualizem, surovo tekmovalnost, neobčutljivost za druge. Ta ideologija je ukradla nekdanje uporniške vrline, kot so avtonomnost, raznolikost, kreativnost, svoboda, jih dodala v orožarno svojih bojnih gesel in prek njih manipulira s prekarci različnih vrst, jim vliva občutek lažne svobode, prepričanje, da se je nesmiselno povezovati itd. Tako med drugim hromi organiziran odpor.

Taka miselnost se postopoma plazi v politiko, šole, medije, v vsakdanje življenje in je seveda v diametralnem nasprotju s humanostjo in humanitarnostjo. Tako prevzgojenim ljudem drugi ljudje dol visijo. Ljudi predeluje v bitja, ki naj bi bila – ostro rečeno – bližje živalim kot človeku. Bolj živalsko vzgojeni potomci prenašajo privzgojeno animaličnost na svoje potomce, ti pa naprej. Pred našimi očmi se dogaja civilizacijsko nazadovanje. Če bi prihodnost potekala po željah neoliberalcev, bi svet čez čas postal vsesplošna klavnica. Zato je tako grozno, da na primer slovenska cerkev podpira politike, ki se zavzemajo za trdi neoliberalizem (Janša, Novakova ...), zraven pa žebrajo lepe fraze.

Humanitarnost je za normalno delovanje družbe nujna – država, naj bo še tako popolna, ne more narediti vsega in ljudi tudi ne sme zaviti v vato. Vendar ne sme biti potuha za tisto, kar država mora narediti. Dobrodelnost ima svojo filozofijo: med dajalcem, ki je prostovoljec, in obdarovancem, ki ga lahko taka dobrodelnost doleti ali pa ne, nastaja taka ali drugačna odvisnost, če ne drugega, se pričakuje vsaj hvaležnost. Pri socialni državi pa je država z davkoplačevalskim denarjem dolžna ustvarjati sistem enakih začetnih možnosti in pomagati nemočnim. Za to ji ni treba biti hvaležen, čeprav je treba tako ureditev ceniti. In se zanjo tudi potegovati.

Današnja država (politika) se je strahovito odmaknila od teh idealov, ki sicer nikoli niso bili povsem doseženi, vendar so jim bile čisto konkretne ureditve kdaj že precej bližje kot zdaj – deloma v socializmu, deloma v kapitalizmu prva desetletja po drugi svetovni vojni.

Današnji kapitalizem, tudi slovenski, je v regresiji. To velja celo, če je kar radodaren glede izdatkov za socialo. Kajti to enako kot nagla rast humanitarnosti pomeni, da se osnovna ureditev slabša, proizvaja več revežev, več neenakosti, krči prostor javnega itd. Neopropagandisti govorijo nekaj čisto drugega, toda taka ureditev dolgoročno upočasnjuje razvoj, že kratkoročno pa veča potrebo po humanitarnosti. Ta pa ima, kot rečeno, svoje meje in nikoli ne more nadomestiti spodobnega sistema.

Poleg tega bo vedno bolj napredovala prevzgoja dobrih in poldobrih ljudi v slabe, slabi ljudje pa praviloma ne darujejo. Domnevamo, da se največ prevzgojencev in ljudi s prirojenim preobiljem egoističnih genov kopiči v vrhovih različnih elit, zlasti politekonomskih. Zato ne bodo elite nikoli same od sebe ustavile pogrezanja v slabši in slabši kapitalizem. Zato nikar upajoče ne glejmo v razmeroma spodobne politike, kakršen je Cerar, še manj pa v mračne manipulante tipa Janša. Proletariat, prekariat in tisti, ki že tenko piskajo, a še mislijo, da so srednji razred, si bodo morali pomagati sami. Ni rečeno, da bodo to storili na human(itaren) način.