Deček z vžigalicami

Vlado Miheljak

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Dva leva

»Za ni mogel zmagati predvsem zaradi ljudi, ki jim kdo kdaj prezirljivo reče, da so naturščiki. To so ljudje, ki imajo zelo neposreden stik z življenjem na vseh ravneh, od zemlje do rastlin in živali. Taki ljudje ne živijo iz teorij in ideologij. Tudi nimajo časa poslušati medijev in prebirati te ali one komentarje. Vpeti so v vsakdanje delo in skrb za dobrobit zemlje, živali in ljudi. Ti ljudje preprosto vedo in čutijo, kaj je in kaj ni prav, kaj je naravno in kaj gre z naravo navzkriž. To so ruralci, podeželani, ljudje, od katerih mi vsi vsak dan živimo, ko uživamo doma pridelano hrano. Brez teh ljudi bi Ljubljana, ki je ideološka produktarna, že zdavnaj umrla od lakote.«
— Ivan Štuhec referendumski izid interpretira s filozofijo življenja

»Naša največja težava je, da v tem nenormalnem stanju v Slovenski demokratski stranki ne vemo, kdo bo naš glavni tekmec za relativno večino na naslednjih volitvah. Vemo, da te stranke, ki so zdaj v vladni koaliciji, to ne bodo. Vemo tudi, da stranke, ki so zdaj z nami v opoziciji, tudi ne bodo. Se pravi, bo neka fantomska stranka, ki je danes še ni. In zato je to popolnoma nenormalno stanje, ki bo Slovenijo pripeljalo v prepad. Če se to ne bo presekalo, bodisi s spremembo volilnega sistema bodisi z neko krizo, ki si je sicer nihče ne želi, ampak očitno je samo to lahko pot do sprememb.«
— JJ ne ve, kdo je njegov sovražnik, ve pa, kako se ga lotiti (intervju TVS, 20. 12. 2015)

»Pred časom sem v Maliju preučeval antične arabske rokopise. Ko so se Timbuktuju približevali džihadisti, so prebivalci odnesli rokopise v Saharo in jih zakopali, ker so vedeli, da jih bodo sicer zažgali. In tam, kjer zažigajo knjige, je prezir do kulture in umetnosti neustavljiv. Od sežiga knjige do sežiga človeka je kratka pot.«
— Noccio Ordine v intervjuju s Patricijo Maličev (SP Dela 19. 12. 2015)

»To je bila zgolj predigra, tam, kjer zažigajo knjige, zažigajo na koncu tudi ljudi.«
— Heinrich Heine: Almansor (1821/1823)

Heinrich Heine v svoji tragediji Almansor opisuje dogajanje v iberskem emiratu Granada okoli leta 1500, ko so krščanski vitezi, ki jih je vodil inkvizicijski kardinal Gonzalo Jiménez de Cisneros, zasedli deželo. Mladi Maver Almansor, ki se je v deželo vrnil iz eksila, pove družinskemu služabniku Hasanu, da je slišal, da kardinalovi vojščaki sežigajo svete knjige, ta pa mu resignirano odgovori, da kdor sežiga knjige, na koncu sežiga ljudi. V soboto (19. 12. 2015) je podobno misel, a postavljeno v drugi kontekst v Sobotni prilogi Dela izrazil ugledni profesor italijanske književnosti Noccio Ordine.

In kako absurdno, prav na isti dan se je v Murglah pred Kučanovo hišo zgodil tragikomičen zažig Repetove knjige o prvem predsedniku. Verjetno prvi in edini v samostojni Sloveniji. In tudi v prejšnjem režimu niso javno sežigali knjig, čeprav so jih plenili, prepovedovali. Toliko so le vedeli, da ima knjiga na ognju poseben simbolni pomen in vzbuja posebne asociacije, ki so trajno zaznamovale številne trenutke zgodovinskih dekompenzacij. Dan kasneje, v nedeljo, je bil referendum o družinskem zakonu. Ki v Sloveniji ni zavrtel časa nazaj, kot so nejevoljno komentirali mnogi, ampak ga, žal, ni zavrtel naprej. Zadeva vendarle ni tragična, tragičen je kontekst, v katerem predloga modernega družinskega zakona ni uspelo obraniti. Ne vem, kako razmišljajo aktivisti kampanje ZA, a tovrstni neuspehi (nikakor porazi!) so dobra osnova za premislek, kaj v celotni zgodbi morda ni bilo dobro, kaj je bilo taktično manj modro. Refleksijo zato, ker bo prav hitro vsebina, ki je tokrat padla, spet na dnevnem redu. Najprej se morajo aktivisti še enkrat prevprašati, ali je bilo smiselno sodelovati v kampanji, če se jim je zdel sam referendum neustaven in razsodba ustavnega sodišča več kot sporna. Utemeljitev predsednika US Miroslava Mozetiča v pritrdilnem ločenem mnenju pa naravnost škandalozna. (Mozetič: »Najprej naj poudarim, da nikakor ne sprejemam stališč, ki se redno pojavljajo v javnosti, da večina ne more (ne sme) odločati o pravicah (in obveznostih) manjšine. Seveda odloča večina, kdo pa drug.«). A dobro. Do razpisa referenduma je prišlo in verjetno druge možnosti kot pobrati rokavico in vstopiti v tekmo ni bilo. Kampanja zagovornikov pa žal ni bila optimalna. Ves čas sem imel občutek, da nagovarjajo tiste, ki jih ni treba nagovarjati; ki jim je dovolj jasno, zakaj je takšna oblika družinske regulacije potrebna in smiselna. Manjkalo je tisto, kar že vseskozi manjka emancipatorni strani. Namreč, nekakšen levoliberalni populizem. Ki seveda ni in ne sme biti demagogija, a mora razvijati besednjak in argumentacijo za nagovarjanje tistih, ki niso v celoti prepričani. In v primeru družinskega zakona je bilo takih veliko. Temeljni predsodki ter stereotipi o homoseksualnosti, kot je znano, krepko presežejo okvir desne politične in vrednostne opcije. Podobno se je v vsem razkošju pokazalo že ob referendumu o zakonu o umetni oploditvi, ki je predvideval tudi možnost umetnega oplojevanja samskih žensk (referendum o OBMP). Takrat je bilo, ob zelo primerljivi volilni udeležbi (35,55 %), kar 72,16 % glasov proti in le 26,38 % za. A ankete so tako takrat kot zdaj napačno kazale izenačeno tekmo. Izjema je bila (kot že tolikokrat prej) anketa Ninamedia za TVS, ki je namerila 38,3 % za, 49,5 % proti, 12,2 % pa se jih ni hotelo opredeliti. Slednji so očitno zgolj manj eksplicitno izrazili skepso do novele zakona. Zakaj so nekateri ljudje glasovali drugače, kot so napovedali v anketah? Preprosto zato, ker so zaradi stopnje prosvetljenosti vedeli, kaj je prav, a ker je to bilo v opreki z njihovimi »gonskimi potrebami«, so se v intimi volilne kabine odločili »po svojem srcu«. Nič nenavadnega. Zgodovina javnomnenjskega raziskovanja oz. napovedovanja pozna t. i. Bradleyjev efekt. Tom Bradley je bil afroameriški kandidat na kalifornijskih guvernerskih volitvah leta 1982 (in 1986). V liberalni Kaliforniji je Bradley vodil po vseh anketah, a ko je prišel volilni dan, se volivci niso ravnali po načelnih stališčih, ki so jih delili s svojo referenčno skupino, ampak po globoko usidranih predsodkih in stereotipih in favorizirani Bradley je tesno izgubil bitko. A ravno poučna zgodba o Bradleyju je hkrati razlog za optimizem. Slabih dvajset let kasneje (leta 2001) je Afroameričan (Colin Powell) prvič postal državni sekretar v administraciji konservativnega republikanskega predsednika G. W. Busha. In še osem let kasneje je Barack Hussein Obama, kandidat neprave barve, nepravega očeta, nepravega imena, postal 44. predsednik ZDA. Prepričan sem, da na izenačitev oblik družinskih skupnosti pri nas ne bo treba tako dolgo čakati, kot so po Bradleyjevem porazu v ZDA čakali na zmago črnega kandidata.

Tisto, kar bolj zbuja skrb, je dejstvo, da je ta kampanja potekala v kontekstu celokupnih sprememb, ki vsebujejo zametke fašizacije slovenske družbe. Tako se postavlja na piedestal zdravorazumski arzenal filozofije življenja in racionalističnega naturalizma, ki je konceptualno zaznamovala neko temačno obdobje v Evropi prve polovice dvajsetega stoletja. Prosto po Marcuseju: življenje kot tako naj bi bilo prvotna danost, ki je onkraj racionalnega utemeljevanja; zgodovinsko dogajanje je nekakšno nujno naravno organično kolesje; in gonilna sila zgodovine je, kajpak, večna in nespremenljiva narava … In kar je najhuje, v tej fašizaciji vsakdanjega življenja pridno sodelujeta tako Cerar kot Pahor. Ne samo, da se prvi sploh ni opredelil do družinskega zakona, drugi pa nadvse medlo in bledo, celo sprejela sta agendo, ki jo postavlja »nekdo drug«. Cerar je, kot je cinično komentirala moja prijateljica, postavil bodečo ograjo, v katero bo tisti »nekdo drug« zgolj še napeljal elektriko, da dovrši začeto. Pahor pa sodeluje v skrajno butastih ritualih, ki so še najbolj primerljivi s severnokorejskimi. Namreč pred dnevi je obiskal osnovno šolo v Šmartnem ob Paki, v kateri so učitelji obšli formalni kurikulum in »se samoiniciativno odločili, da v učne programe vnesejo več domovinske vzgoje«. Sredi predmodernega kolektivnega mahanja z zastavicami, ob katerem bi še Tito zardeval, se je predsednik republike bebavo nastavljal kameri in enega od učencev vprašal, zakaj ima domovino rad, ta pa mu je odgovoril, da zato, ker imamo travnike in ker ni vojne. »Pa ker nimamo hrvaškega jezika.« (!?) Evo, to je domovinska vzgoja z blagoslovom predsednika Pahorja.

Vzporedno s Pahorjem in učenci pa širijo obzorja tudi policisti. Sindikat policistov je upravičeno stavko nadgradil z novimi vsebinami. Ko so televizijski novinarji enega od policistov spraševali o razlogih in zahtevah stavke, je drugi v kader pomolil letak z vsebino: »Za migrante je, za policiste ne.« In še huje. Pred vladno palačo so policisti dali spornemu Zmagu Jelinčiču v roke megafon, da jih je nagovoril in podprl. Za nastop so ga nagradili z burnim aplavzom, kar je, v zadnjem času simpatij deležnim policistom, dalo novo, »brazilsko« podobo. Nihče od sindikalistov se ni distanciral od teh ekscesov.

Stare fašistoidne šege in običaje so v soboto zaokrožili nekakšni »domoljubi«, ki so pred Kučanovo hišo skušali zažgati Repetovo knjigo. Bolj kot zgražanja so vredni pomilovanja. Zato ni pomembno, kdo so ti krjavlji, ampak kdo jim je dal vžigalice. Odgovor najdete v enem od citatov. Kaže, da se je ta »nekdo« odločil za novo poglavje osvajanja oblasti. Kot da želi podžiganje, ščuvanje, falzificiranje nadgraditi z batinanjem in požiganjem. Že videno.