18. 12. 2015 | Mladina 51 | Dva leva
Dan po jutrišnjem
(Od kmečke ohceti do poroke kot izbire)
»V slovensko javnost pošiljam dvanajst tez proti spremembam Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Te nabijam na vrata slovenske javnosti kot Martin Luter svoje teze proti vodstvu katoliške Cerkve.
Ker pa moje teze niso protikrščanske in protikatoliške, tudi ne proti ljudem, ne glede na njihovo spolno usmerjenost, zato vem, da ne bodo imele takšnega uspeha, kot so ga imele Lutrove vse do danes. A ne glede na to sem prepričan, da mi nikoli ne bo žal, da sem jih nabil, ne na sveta vrata, ampak na vrata prevar in laži.
(…)
12. teza: Proti predlagani spremembi Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih sem tudi zato, ker se je potrebno upreti kulturi, ki izvaja totalitarno revolucijo na področju spolnosti in družine, s tem pa spodkopava najbolj naravne temelje zahodne civilizacije in človeštva nasploh. Še dobro, da izven zahodnega civilizacijskega prostora te ideje nimajo nobene možnosti za uresničevanje.«
— Teolog dr. Ivan Štuhec vidi islamizem in radikalne teistične režime kot zadnji branik pred zlom zahodne civilizacije
No, pa smo spet tam. Namreč tam, kjer se v tej deželi vse začne in se vse konča. Pri kulturnem boju. Naj gre za vprašanje šolstva, svobode združevanja, svobode izražanja, pravic manjšin, položaja žensk, beguncev, migrantov, človeške solidarnosti in tankočutnosti ali zakonskih zvez in posvojitev. Uvrstitev v kulturnem boju posamezniku definira stališča in ne obratno. Pred dnevi ste denimo na portalu Janševe televizije lahko brali o poštenem geju, ki nasprotuje spremembi družinskega zakona. Takšni ljudje so najbolj tragične in največje žrtve, vredne pomilovanja.
Kako se bo referendum izšel, je težko napovedati. Morda bo stran, ki se vselej obrne proti človeku, stran od šibkega, stran od manjšin in posameznikov, ki se razlikujejo nazorsko, mnenjsko, etnično, slogovno, kulturno, doživela triumf, morda pa tudi hud poraz. In tu je velika razlika med tistimi, ki zagovarjajo, in tistimi, ki nasprotujejo novelam družinskega zakonika. Zagovorniki morda ne bodo uspeli, a ne bodo poraženi. Tok zgodovine je nezadržno na njihovi strani. S takšnimi manevri, kot je nedeljski referendum, se ga da zavirati, a ne ustaviti ali celo obrniti v drugo smer. Morda mlajše generacije to težje razumejo in se predvsem tisti, ki so prizadeti, težje sprijaznijo, a sploh ni vprašanje, ali se bo regulacija partnerskih odnosov, kot jo predlaga sprememba zakona, uveljavila, ampak zgolj, kdaj se bo uveljavila. Če ne bo uspela v nedeljo, ji bo uspelo čez nekaj let. Dojemanje strokovne in najširše javnosti se vseeno nezadržno spreminja. Ko sem bil sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja študent, smo v učbenikih socialne patologije in psihiatrije obravnavali istospolno orientacijo kot kazensko sankcionirano bolezensko stanje. In najbolj nenavadno je bilo to, da pravzaprav nihče ni problematiziral takšnega pojmovanja. Preprosto smo podatek vzeli na znanje. In za današnje levičarske prvoborce še hujši podatek. Celo klasiki »razrednega boja« so izražali žaljivo distanco do pojava homoseksualnosti. Danes se to kar nekako zamolči. Denimo Marx in Engels sta si v svoji korespondenci izmenjevala šaljive dovtipe na račun pionirja borbe za emancipacijo homoseksualnosti Ulricha (Karl Heinrich Ulrich) ter dejstva, da je bil socialdemokrat Schweitzer (Jean Baptista von Schweitzer) zaloten in aretiran zaradi homoseksualnega akta. Dandanes bi bilo takšno duhovičenje enoznačno okvalificirano kot nekorektno. Še več. Dandanes celo ameriški republikanci tekmujejo med seboj, kdo bo izrazil bolj korektno stališče do gejevske subkulture. In če zmore puritanska Amerika, bo prej ali slej tudi podalpsko zatohla Slovenija.
Javnomnenjske ankete o izidu referenduma, ki jih v teh dneh objavljajo mediji, so veliko bolj nezanesljive kot sicer metodološko bolj zahtevne projekcije volilnih izidov v državni zbor. Udeležba je vselej tako nezanesljiva spremenljivka, da so ankete že nekajkrat popolnoma zgrešile napoved. Vsekakor pa iz njih izhaja temeljna potrditev domneve o kulturnobojnem temelju opredeljevanja. Zakon podpirajo visoko izobraženi, mlajši, neverni, urbani, volivci levih strank. Proti so nižje izobraženi, starejši, ruralni, volivci desnih strank …
Kakorkoli, ekipe za in proti so bile izbrane, preden je bila predlagana sprememba zakona. Ti isti ljudje, ki danes nasprotujejo spremembi družinskega zakona, se zgodovinsko odločajo za domobransko resnico proti partizanski, za kulturo kolaboracije proti kulturi upora, za verouk v šole, za korejsko dozo domoljubja v ljudskih šolah, za zapiranje in ograjevanje mej pred migranti in begunci. Ti isti, ki danes nasprotujejo družinskemu zakonu, so izražali tudi pomisleke ali kar direktna nasprotovanja gradnji džamije v Ljubljani. Ampak poglejte. Danes, samo nekaj let po silnih civilnodružbenih akcijah desničarskih in cerkvenih krogov proti džamiji, je pomislek na smetišču zgodovine. V Ljubljani se odmaknjeno od jokavosti in medijev pospešeno gradi islamski versko-kulturni center. In nikogar, ki ni član verske skupnosti, to več ne zanima …
In če bo modra večina za ali pa vsaj črna večina v premajhnem odstotku udeležbe proti, bo v ponedeljek tudi to bizarno vprašanje družinske regulacije odšlo na smetišče zgodovine. V nasprotnem primeru pa, saj veste: iz poraza v poraz … do končne zmage.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.