Rešitev je v Kanadi

Heni Erceg

8. 1. 2016  |  Mladina 1  |  Hrvaška

Hrvati so v dolgih kolonah, zaradi katerih je bilo treba na mejnem prehodu Bregana čakati več ur, množično zapuščali domovino in romali proti smučarskim središčem. Nenadoma pa je to počasi se premikajočo kolono, ovito v vonj po sarmi – državljani Hrvaške jo obvezno jemljejo s sabo v alpske hotele –, prehitel črn avtomobil v spremstvu dveh policijskih terencev z utripajočimi lučmi in izginil v mrzlo noč. To je povzročilo pričakovan bes nezadovoljnih državljanov, a kmalu se je izkazalo, da ni bilo nič narobe in je bilo vse po zakonu, saj je v avtomobilu sedel pripadnik privilegiranega razreda. Bil je novi predsednik parlamenta, ki je varovana oseba, in kot trdi, sam sploh nima pravice odločati, ali se bo postavil v vrsto z navadnimi ljudmi, saj o tem odloča zakon.

Tako so imeli Hrvati le nekaj dni po tem, ko se je izkristalizirala prisilna koalicija, ki se že dneve in dneve puli za položaje v vladi in državi, priložnost videti, da bo novo-stara elita samo nadaljevala tam, kjer je prej nehala, če bo sploh sposobna oblikovati vlado. Cerkveni zbor Most se je po več tednov trajajočem povolilnem izsiljevanju, silovitem pritisku cerkve in najrazličnejših manipulacijah vendarle pridružil naravnemu zavezniku, nacionalistični Hrvaški demokratični skupnosti, in tako nepričakovano izigral predhodni koalicijski dogovor s socialdemokrati. Že zdaj pa njegovi predstavniki govorijo, da »sporazum s HDZ lahko tudi razveljavijo, če …«

Če kaj? Če pač ne bodo dobili sto ministrstev in javnih podjetij, če ne bodo sprejete njihove domnevne reforme, s katerimi naj bi zagotovili varčevanje in omejevanje dragih privilegijev, kakršen je ta, ki ga je pred očmi Hrvatov, čakajočih na meji, demonstriral pred kratkim izvoljeni predsednik parlamenta.

Most, ki je dobil le 15 poslanskih sedežev, še zlasti vztraja pri tem, da mora prevzeti ministrstvo za notranje zadeve, da bi preprečil nadaljnji rop in korupcijo v državnih organih, čeprav so stranko, s katero je vstopil v koalicijo, še tako rekoč včeraj na sodišču razglasili za roparsko, kriminalno združbo. Vse to je bilo dobro znano tej bizarni druščini pohlepnih manipulatorjev, ki je brezobzirno izigrala voljo državljanov in boljše navade parlamentarne demokracije in končno za mandatarja blagoslovila državljana Kanade, ki se je zgolj po naključju rodil na Hrvaškem. Najzabavnejši del vse te farse je prav izbira mandatarja Tihomirja Oreškovića, imenovanega Tim, kemika in političnega alkimista oziroma – kot ga predstavljajo njegovi politični kameradi – vrhunskega strokovnjaka in menedžerja v farmacevtski družbi Teva.

Med reference, res bistvene za prevzem premierskega položaja, sodi tudi to, da je vernik, oče štirih otrok in, najpomembnejše, velik domoljub, ki na vprašanje novinarjev, zakaj se je odpovedal visokemu položaju v svojem podjetju in večmilijonski letni plači, odgovarja z eno samo prosto povedjo: »Zaradi domoljubja!«

Tako so, vidite, tukajšnji eTimologi ne zgolj po naključju svojega Tima našli prav v Kanadi, v tamkajšnji hrvaški diaspori, ključnem segmentu hrvaške državotvornosti, iz katerega je v devetdesetih letih, tik pred izbruhom vojne, diktator Franjo Tuđman novačil emigrantske, proustaške malovredneže, da bi mu pomagali ustanoviti državo, ki bi postala mala nacionalistična trdnjava. Z vsemi posledicami, ki jih občutimo še danes. Zaradi tega se je 25 let pozneje izkazalo, da na Hrvaškem ni ljudi, ki bi bili sposobni opravljati premiersko funkcijo, resnični biseri pa se najdejo prav v kanadski diaspori; to so preverjeni domoljubi, strokovnjaki, kakršen je mister Tim Oreskovic, ki bo končno združil na videz nezdružljivo, torej kapitalizem in oltar, konservativne zahteve cerkve in tiste velikega kapitala.

Svoje pisave ne pozna, srbske pa ne prenaša. Res sanjska pridobitev za tukajšnje nacionaliste, ki za sporazumevanje tako ali tako ne potrebujejo nobenega jezika. Prepoznajo se nagonsko in po vonju.

Ko se bosta stranki končno dogovorili o delitvi plena, lahko pričakujemo vlado, ki bo državljanom »vrnila dostojanstvo«, kar v prevodu pomeni odpravo sekularnosti in potiskanje države še globlje v zagnani nacionalizem in konservatizem. To dokazuje tudi ustanovitev ministrstva za demografsko prenovo, ker Hrvaška – kakšna škoda – umira, in ministrstva za domovinsko varnost, ki seveda predpostavlja še več ksenofobije, krepitev oblasti tajnih služb in podobne krasote.

Novi premier bo državo vendarle vodil kot podjetje – mister Oreskovic je menedžerske sposobnosti dokazal že, ko je bil še eden ključnih mož mogočne farmacevtske družbe Teva, ki je »prevzela«, kot se olepševalno reče, hrvaško Plivo in jo čez noč iz nadvse uspešnega podjetja s svetovno znanimi raziskovalnimi skupinami in izdelki spremenila v podeželsko podjetje z zdesetkanim kadrom na samem repu farmacevtske industrije. Ne vemo, kako je takrat v to sumljivo gospodarsko kolonizacijo Hrvaške gospodu Oreškoviću, pomembnemu kolescu v mašineriji tuje družbe, uspelo vključiti domoljubje. Seveda je to neumno vprašanje, saj gre za človeka, ki lahko vse, tudi prevzame visok politični položaj na meji demokratične legitimnosti v državi, ki je ne pozna in katere jezik le za silo tolče. Je pa zato popolnoma prepričan, da »še ni čas za uvajanje cirilice v javni prostor«. Svoje pisave torej ne pozna, srbske pa ne prenaša. Res sanjska pridobitev za tukajšnje nacionaliste, ki za sporazumevanje tako ali tako ne potrebujejo nobenega jezika. Prepoznajo se nagonsko in po vonju. Če je treba, vse tja do Kanade.