Še ena druga pot?

dr. Bogomir Kovač

15. 1. 2016  |  Mladina 2  |  Ekonomija

Vizija Slovenije 2050 je pred dnevi, kot prvi osnutek, doživela vladno obravnavo. Pomeni izhodišče za strategijo razvoja države do leta 2030 in kasnejši akcijski načrt sprememb. Obsedenost s strategijami je v Sloveniji obratno sorazmerna z učinkovitostjo strateškega menedžmenta in vodenjem sprememb. V petindvajsetih letih se nismo naučili niti dobro načrtovati, še manj izpeljevati svojih načrtov, v poplavi strateških dokumentov smo povsem izgubljeni. Strategije vseh vrst celo povzročajo družbeno entropijo, namesto da bi jo zmanjševale. Cerarjeva vlada nadaljuje logiko teh neumnosti.

Povod za krovni dokument je seveda povsem birokratski. Stari in dobri razvojni strategiji države (SRS 2005–2013) je potekla veljavnost, priprava nove je zastala v krizi vladnih menjav 2012–2014, vlada pa se je lani velikopotezno lotila novega projekta. Celoten pristop je mednarodno obarvan, EU daje sredstva, OECD ponuja celovito strokovno podporo, Slovenija je spet pilotni projekt. OECD želi razviti novo obliko analitičnih storitev pri spodbujanju razvoja držav in zato Slovenijo, ki ji je generalni sekretar Gurria še posebej naklonjen, razume kot svoj prvi primer. Strokovnjaki OECD so oblikovali metodologijo, horizontalni pristop treh delovnih skupin, predlagali fazno strategiziranje (vizija, strateški načrt, akcijski načrt, programski proračun), ponudili usmerjanje, spremljanje in nadzor celotnega procesa. Zgodba zveni obetavno, strokovno in mednarodno, toda njene prednosti so hkrati tudi osrednje slabosti tega pristopa. Celoten projekt bolj ustreza nameram OECD kot Slovenije, nismo mi nosilci igre, temveč ponovno ponujamo oder za igro drugih.

Začnimo s prvim dejanjem. Opredelitvijo vizije, ki jo lahko razumemo kot sistem vrednot ali pa usmerjevalno podobo družbe 2050, kjer križamo razvojne trende in iščemo podobo Slovenije. Vizijo potrebujemo, ker v zapletenosti obstoječega sveta izgubljamo smer, pozabljamo, kam gremo in kaj želimo postati. Vsak pogled v prihodnosti je zato križanje predvidljivih razvojnih trendov, idealističnih predstav in preslikav reševanja sedanjih problemov. Vizija je hkrati zmes utopije in ironije sedanjosti, ni zavezana nekim jasnim stališčem, zato bolj predstavlja razvojne vrednote kot podobo družbe in nas samih leta 2050. Vizija je smiselna, če lahko spodbuja spremembe, če je želeno in mogoče stanje družbe prihodnosti pripeto na sedanje razvojne probleme. Ponujena vizija je daleč od teh razmislekov.

Vizija ni tehnološko obarvana, ker prihodnjih trendov sploh ne obravnava, ni političnoekonomska, ker ostaja zunaj institucij tržne družbe, ni politična, ker politike sploh ne misli. Ponuja obledelo podobo nekakšne neposredne demokracije, aktivnega posameznika, kritičnega, ustvarjalnega in odgovornega, zavezanega blaginji, trajnostnemu razvoju, transformativnemu učenju, socialni inovativnosti. Zaupanje, kultura in samozavest so ključni identitetni kapital novega človeka za novo Slovenijo 2050. In potem je na pet vrednot pripetih štirideset ciljev, ki naj bi omogočili kasnejše fokusiranje na strategijo 2030. Takšna vizija nima nobene notranje potence. Ne predstavlja neke konsistentne utopije, družbe, v kateri bi radi živeli, ne spodbuja ljudi k spremembam, ponuja abstraktne vrednote, zato brez trdne ideologije in politične angažiranosti ne more niti zaživeti niti preživeti.

Seveda je ironija, da hlastamo po viziji 2050, pa ne vemo niti, kako bomo svet, EU in mi preživeli v naslednjih nekaj letih.

Seveda je ironija, da hlastamo po viziji 2050, pa ne vemo niti, kako bomo svet, EU in mi preživeli v naslednjih nekaj letih. EU in EK sta leto 2015 posvetili razvoju, pa smo lani doživeli največjo polomijo združitvenega projekta. Tudi vizijo Slovenija 2050 prodajamo pod geslom »Prihodnost ni daleč«. Resnično so nam blizu žičnata južna meja, naraščajoča družbena entropija, zatohla ksenofobija ljudi in prazni pragmatizem Cerarjeve vlade. Slovenija ima danes več kot 140 veljavnih strategij, najdlje je leta 2012 posegla Strategija prehoda v nizkoogljično družbo (2060), od lani imamo slavno strategijo Pametne specializacije in podobno. Zdi se, da smo strateško izjemno organizirana in usmerjena država, pa velja ravno nasprotno. Strategije niso medsebojno podprte, nimajo nastavka v politikah in menedžmentu sprememb. Bo nova krovna strategija 2030 nadgradnja obstoječih ali bo ponudila še eno »drugo pot«? Za zdaj velja zadnje.

Seveda obstajajo tudi alternative. Namesto da začenjamo z invalidnimi vizijami od zgoraj navzdol, bi morali začeti s problemi in strateškimi usmeritvami od spodaj navzgor, ki jih potem opremimo s scenariji, ki se nam zdijo ključni. Demografska tranzicija je problem, vizijo starajoče družbe lahko natančno projiciramo do leta 2050. Imamo torej prvi steber, ki povezuje sedanjost s prihodnostjo, če že izhajamo iz ljudi v tej deželi. Drugi steber je socialna država, njeno razmerje javnega in zasebnega, zaščita državljanov, demokratičnosti in sociabilnosti Slovenije do leta 2050. Zmagoviti kanadski liberalni demokrati, po padcu Harperja, so svojo strategijo in vizijo Kanade v celoti posvetili srednjemu razredu, mi česnamo o abstraktnem aktivnem državljanu. Tretji steber so tehnološke in ekonomske spremembe, od pametnih mest in povezljivosti Slovenije do gospodarskih jeder, ki nas umeščajo na konkurenčni zemljevid sveta, kot ga prikazuje Sloveniji naklonjena Haussmannova matrika. In tako dalje.

Vsak problem ima svojo razvojno rešitev, vse združujemo v scenarije in te v oprijemljivo vizijo. Šele takšno strategijo je potem mogoče navzdol pripeti na programski proračun, ki postopoma uresničuje dolgoročno politiko države. Prihodnost je kontekstualna, če scenarije povezujemo z dizajniranjem, strategiziranje je smiselno, če različni kapitali (finančni in ekonomski, socialni in intelektualni, kulturni in identitetni …) tvorijo strukturno in časovno celoto, celo do leta 2050. Toda vse to je v Kekčevi deželi odveč. Zato uživajmo z Vandotom.