Ključno leto

dr. Bogomir Kovač

22. 1. 2016  |  Mladina 3  |  Ekonomija

EU in globalno gospodarstvo sta na dobri polovici januarja sredi politično-ekonomskega viharja, pesimistične napovedi možne velike krize postajajo vse bolj realne. Kataklizmično leto 2016 se začenja s hudim padcem borznih indeksov, terorističnimi akcijami, geopolitičnimi konflikti, podaljškom begunske krize. Schengenski režim razpada, politična fragmentacija EU narašča. Lahko EU v sedanji obliki sploh preživi te političnoekonomske pritiske in stopnjevanje kriz? Kaj je lahko alternativa?

Evropska kriza ni nikakršno naključje, za institucionalni sistem EU že dolgo ni prave rešitve. Nima je ne Junckerjeva ekipa in ne parlament, niti leve niti desne stranke. Vsi se bojijo neizrekljivega. EU v takšni institucionalni obleki ne more obstati, za opredelitev nove nihče nima poguma. Po starem očitno ne gre več, novega ni, vsi se bojijo sprememb, prehodnega obdobja v novo stanje. Problemi se kopičijo, nič pomembnega pa se ne reši. Štirje veliki problemi zadnjih let, evroobmočje in deflacijska recesija, dolžniška kriza z Grčijo na čelu, politične in razvojne razlike, na koncu pa še begunci in schengenski režim, ostajajo nerešeni. EU je preprosto sredi nenadzorovane dezintegracije, reči postajajo iz meseca v mesec bolj neobvladljive.

Evropska unija se vedno bolj deli, na svoje večne skeptike in slepe ljubitelje, na bogati sever in problematični jug, na staro zahodno in novo vzhodno Evropo … Nekdaj liberalne in odprte države postajajo avtokratske družbe. Morda so mnogi spregledali, toda evropska komisija v lanskem novembrskem ekonomskem poročilu ocenjuje, da naj bi 2016 v EU prišlo tri milijone migrantov. Kako in kam, ne pove, analiza je pač ekonomska in ne politična. Toda to je žal ključna točka sedanje dramatične politične dezintegracije EU, begunski pritisk je konkreten, zunanji, sistemski in težko obvladljiv.

Paradoks je v tem, da je demografski pritisk majhen (0,2 odstotka celotnega prebivalstva v letu 2015), ekonomski stroški zanemarljivi (30 milijard eur), toda politični in simbolni pomen migracij je ogromen. V slabem letu so se zamajali temelji EU. Merklova, nekakšno sidro preživetja EU, izgublja politično bitko doma in v EU. Schengenski režim je sredi procesiranja prvega milijona migrantov razpadel. In tu je za zdaj ključ. Če pade schengenski mejni režim, ki simbolizira v očeh evropske javnosti samo EU, potem je to politični konec evropskega projekta. Brexit postaja v teh okoliščinah realna alternativa, z njim bodo padle stare regionalne domine (Škotska, Katalonija …). In ko ni več politične iluzije skupne EU, se zamaje tudi evro, kar pomeni tudi ekonomski konec sedanje EU.

Seveda si lahko zamislimo tudi rakovo pot EU. EU lahko preoblikujemo na več načinov. Niti schengenska meja niti evro nista pogoj za politično-ekonomsko preživetje EU, za njene institucije in vrsto skupnih projektov. Odpraviti je treba zgolj utopično iluzijo, da je temeljna rešitev sedanjih problemov še več nekakšne EU, še večja ekonomska integracija in politična centralizacija, hkratna širitev in poglobitev. Realno EU vedno bolj odstopa od svojega ideala, pravijo, zato potrebujemo še večjo vero in še močnejša prizadevanja, da jo uresničimo. V te miselne, ideološke in politične labirinte so se zapletli v 20. stoletju komunisti s svojim socializmom in klavrno propadli.

Če odpravimo schengenski režim, pa ohranjamo enoten informacijski mejni sistem, bomo pač prehajali med državami z določenim mejnim nadzorom. EU tudi doslej ni temeljila na nekakšni skupni državi, temveč na skupnosti držav, ki so gojile iluzijo brezmejne povezanosti. EU bo očitno sestavljena iz manjših skupin držav, ki se že povezujejo in oblikujejo v primerljive bloke. Nemčija bo oblikovala svoj krog, skandinavske države svojega, višegrajsko skupino že povezujeta Poljska in Madžarska, tu je balkanski grozd ... Podobno bo evro obstal znotraj konvergenčno dovolj enotne manjše skupine držav, najverjetneje okoli Nemčije, druge bodo ponovno sprejele nacionalne valute, sistem fiksnih tečajev. Tako sta se vezali v preteklosti Nemčija in Avstrija, kasneje Nemčija in Francija …. Imeli bomo torej več »schengenskih« območij in več nacionalnih valut, več mini »EU« v okviru skupin držav, ki bodo tvorile ohlapno evropsko integracijo. Evrope ne povezujejo več schengenski režim in evro, temveč skupni trg, politična povezanost nacionalnih držav, z manj bruseljske birokracije in več regionalne demokracije.

EU potrebuje drugačno politično-ekonomsko integracijo. Skupni trg lahko obstaja brez neschengenskih meja in tudi evra. EU že danes obstaja s svojo različnostjo, del članic je v evroskupini, druge niso. Nekatere imajo poseben položaj, druge ne, Nemčija postaja neformalni voditelj unije, ključne odločitve sprejemajo v Dijsselbloemovi skupini brez formalnega pokritja … Ekonomska in politična fragmentacija EU je logična stran vrnitve suverene države in njenega odločanja. Toda še vedno ostajajo projekti, ki utrjujejo evropsko identiteto. Poznamo povezanost univerz in študentov znotraj sicer nesrečne bolonjske reforme, pa projekt kulturnih prestolnic (EPK) ... In tega je na ravni EU veliko.

Za zdaj je jasno dvoje. Emancipacijski projekt EU je prijetna zabloda, prinesel je politični mir, toda ekonomsko vojno. Sedanja domala divja dezintegracija EU je sila tvegano početje. Skupne evropske identitete ni več, ker je nikoli tudi ni bilo. EU nima dovolj kulturnega in političnega kapitala, da bi zaživele njegove ekonomske oblike. Toda enotni trg in skupni evro ne moreta ustvariti politične unije, obratna pot pa je mogoča. In to so odločevalske elite zavozile.

Potrebujemo razpravo o prihodnosti EU, ekonomsko streznitev in vrnitev politične suverenosti. Vsaka država, podjetje in posameznik mora imeti svoj plan B. Z nekaj sreče lahko mirna demontaža sedanje EU celo uspe. Cerar ima odgovor. Preprosto, postati moraš Slovenec, ki ne jamra in išče rešitve. Bog pomagaj!