Kdo deli karte?
Velja opazovati, kaj se dogaja na Hrvaškem. In to z resno zaskrbljenostjo. Hrvaška je naslednja država, kjer je oblast prevzela drugorazredna klika političnih nevednežev, ki so politiko spremljali le na kavču, v kafani in ki o politiki, državi, kulturi, politiki kot znanosti in vednosti, monetarni ekonomiji in tako naprej ne vedo nič – znajo le instiktivno govoriti razne domoljubne floskule in vse, kar je še v naboru velikobesedja. Zakaj torej opazovati Hrvaško? Da ne bomo tudi pri nas najpozneje na rednih volitvah, morda pa že prej, z enakim začudenjem kot Hrvati danes vili rok in se čudili, kaj se nam je zgodilo – z zavedanjem, da se norost pri naših sosedih šele začenja. Seveda, Zoran Milanović je bil slab predsednik vlade. A zamenjava na Hrvaškem se ni zgodila s slabega na slabšega, ampak je oblast na Hrvaškem prevzel neki drug svet, neki drugi vzorci, neki način razmišljanja, ki vsakega omikanega in elementarno prosvetljenega človeka lahko spravi le v obup. In Evropa ne bo ukrepala: žal je ta vlak že zamudila z molkom glede Madžarske, Danske in ne nazadnje z mencanjem glede Poljske.
Slovenija je na dobri poti, da najpozneje čez dve leti in pol doživi enako usodo. Slovenska politika kot da se ne zaveda, da je spet v vrtincu norosti, ki ji ga je priredil Janez Janša – in se pridno vrti na političnem podiju točno tako, kot si želi Janša. Mediji pa pri tem sladostrastno in s kančkom privoščljivosti sodelujejo – pri čemer bodo prav ti mediji med prvimi, po katerih bo Janša usekal s svojim žezlom, ko se dokoplje do oblasti.
In zato velja opazovati Hrvaško – pač, v svoji norosti sta si državi zelo podobni. Ujeti v iste ideološke neumnosti in isto populistično poenostavljanje, v enako nedoraslost politikov temu sicer profesionalnemu in resnemu poklicu. A podobni so si slovenski in hrvaški politiki še v nečem: v zaverovanosti vase in v svojo politično zmožnost presojanja razmer in posledic, ki jih prinašajo.
Premier Miro Cerar se ne zaveda, da je njegov ugled že tako resno načet, da si ga bo težko popravil. Njegova stranka se bo prav tako težko pobrala. Pa ne zaradi afere Mramor, ampak zato, ker že njen predsednik ne razume, da njegove volivce družijo neki liberalni postulati in na primer pogledi na zgodovino države, pri katerih niso kar tako pripravljeni popustiti. Prav tako se socialdemokrati, ki očitno upajo, da bodo sami »pobrali volivce«, ki odpadajo SMC, motijo: volivci so jih zapustili, ker so pač postali tipična evropska socialdemokratska stranka, ki s svojimi temeljnimi prepričanji nima nič, je predvsem nekakšna poslovno lobistična naveza od Murske Sobote do Nove Gorice. Dejan Židan doslej ni storil nič, da bi ta vtis popravil. Združena levica se bo težko že na naslednjih volitvah dovolj izoblikovala, da bi resno posegla v politično igro, poleg tega pa tudi sama pridno zapada v igre Janeza Janše in ga nemalokrat z enakimi stališči celo legitimira. Zadnji primer je bila afera Mramor.
Zelo očitno je, da politika, ki stoji na drugi strani, nasproti Janezu Janši, čaka na čudež, neki dogodek, ki bo vse stvari postavil na tisto mesto, ki si ga želijo. No, to upanje je zaman, volivci imajo dober spomin. Na koncu bo šlo za klasični spopad, kot smo jim priča zadnjih dvajset let. Na eni strani bo Janša, na drugi strani od lastnih neumnosti in seveda političnih spopadov z Janšo potolčena skupina strank in volivci, ki jih bo zelo težko prepričati, da naj gredo volit zoper Janšo. Pa čeprav se bodo potem, tako kot danes Hrvati, držali za glavo.
A kaj je že počel dovčerajšnji hrvaški predsednik vlade Milanović pretekli dve leti, s čim je poskušal premagati Tomislava Karamarka in njegovo HDZ? Pač s prevzemanjem populizma, narodnjaštva, poskušal je nagovoriti in pomiriti volivce prav s tem, da je sledil svojemu političnemu nasprotniku. In kaj počne Miro Cerar? Seveda, enako – v prepričanju, da s tem odvzema moč Janši, vodi vse bolj narodnjaško, ksenofobno in konservativno politiko. In začuda s tem volivcev ne prepriča – nasprotno, Janšo in njegova stališča s tem normalizira, ga približuje svojim volivcem. Kako naivno.
Edini način boja zoper Janšo in podobne politike je, da ne privoliš v njihov diskurz. Da se njihovih iger preprosto ne greš. To je Cerar na začetku mandata vedel, danes pa vse bolj igra njegovo igro in to z njegovo kartami: in najbolj neumno je bilo Cerarjevo ravnanje prav pri begunski krizi. Zdaj je tam, na isti strani kot Janša. Če bi ostal pri zavezah človekovim pravicam, Človeku, humanizmu in pravu, kar je bil njegov predvolilni kredo v očeh njegovih volivcev – bi imel danes neprimerno večjo podporo, pa tudi ugled. In tudi druge afere bi mu težko prišle do živega.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.