Vrnitev v Irak
»Če bi se OZN jutri razpustil, tega ne bi opazil ali občutil nihče.«
—Erik Valenčič, novinar in politični analitik
»Ker je Islamska država nastala z vojaškim napadom na Irak, je tudi poraziti ni mogoče z orožjem, temveč zgolj z mukotrpnimi političnimi ukrepi.«
—Dr. Primož Šterbenc, sociolog religije
Res, kje pa je OZN? Kaj so že modre čelade? Svet je danes v resnici že čisto drug, a spremembe so ravno dovolj počasne, da kot skuhane žabe spregledamo, kaj vse se je spremenilo. Toda še pred petnajstimi leti se nobeno mednarodno posredovanje ne bi zgodilo brez vsaj resnega preigravanja v varnostnem svetu. No, razlogov za izgubljeno vlogo OZN je več, med njimi zagotovo Jugoslavija in njen razpad. Takoj zatem pa že napad voljnih na Irak.
Navedeni Valenčičeva in Šterbenčeva izjava sta pomembni vsaka zase, skupaj pa dobita težo: pač, za mučne politične ukrepe potrebuješ posrednika, ki mu vsi priznajo vsaj pravico, da potrka na vrata. Seveda Islamska država ni država, ni članica OZN, pa vendar – se spomnite opozoril, da bo rušenje moči in avtoritete OZN dolgoročno izredno slabo za svet? Nikomur se ni dalo brati teh tekstov. A to je ta novi svet. Pri čemer: ne gre glorificirati preteklih časov. Vojne in spopadi so bili tudi v času polno delujočega OZN. Enako hudi, le tehnologija je bila slabša in dostopnost orožja manjša. Zemlja je ves čas v tem smislu grd planet. In celo: sedanje obdobje ni tako izstopajoče temno.
Slovenija s svojim orožjem in vojaki nekoliko pozno vstopa v igro v iraškem Kurdistanu, pravi Valenčič: »Namen celotne operacije je, da se Kurdi oborožijo in usposobijo za zavzetje Mosula, največjega mesta v Iraku pod nadzorom Islamske države. Seveda je to vredno podpreti, a položaj je že tako zapleten, da to ne bo rešilo razmer. Kurdski predsednik Masud Barzani je poleg tega nedavno napovedal uresničitev sanj o samostojnosti, kar bo privedlo do spopada med Kurdi in iraško vojsko, šiitskimi paramilicami za Kirkuk.«
V Sloveniji pa nas seveda ob tej odločitvi muči bolj temeljno vprašanje: je prav, da smo se spet vključili v to vojno? Na kraj zločina se vračamo v isti zasedbi, v kateri smo ga zapustili. Tja smo Slovenci šli brez razmisleka in zdi se, da se tudi vračamo na enak način. Pri čemer našega sodelovanja ne gre napihovati, ne prejšnjega ne sedanjega: predvsem ima politično, ne pa vojaško težo.
Toda odločitev vlade nima teže le navzven, ampak tudi navznoter. Če se je v preteklih mesecih zaradi razmer samih, napak vlade in nevarnega populizma SDS v javnosti prijel vtis, da obstaja možnost, da se vsemu skupaj – torej svoji mednarodni vpetosti in odgovornosti, seveda govorimo o beguncih – izognemo, vojaška soudeležba v iraškem Kurdistanu stvari postavlja na svoje mesto. Ja, to so težave, s katerimi se mora ukvarjati ta del sveta, ker je to naša soseščina. Ni si mogoče postaviti ograje, ker ne pomaga. Nemalo Slovencev je prepričanih, da se lahko izognemo vsemu skupaj – tudi zato, ker nekateri ves čas prodajajo ta lažni vtis. A to je tako, kot če bi bil v sosednjem stanovanju požar, mi pa bi le zaprli vrata svojega in zaklenili. Ko bi jih naslednjič odprli – če jih ne bi ogenj sam –, bi bil položaj še slabši. Marsikomu bi pomagalo že, če bi na zemljevidu poiskal Sirijo in Irak. Blizu sta, drži.
Zato se v tej točki velja vrniti k Slavoju Žižku – k bistvenim, a spregledanim besedam, ki jih je izrekel v Zagrebu: da se enako motijo tisti, ki mislijo, da je mogoče zoper begunce postaviti ograjo, kot tisti, ki mislijo, da jih je treba le sprejeti z odprtimi rokami, pa bo vse dobro. To sploh ni izbira, oboje poteka mimo nas: beguncev ni mogoče ne ustaviti ne integrirati po naših principih. Postavljanje ograje jim pač zaplete življenje – čeprav ne zelo, glede na to, kaj vse preživljajo. Da njihovo priseljevanje v Evropo, pa četudi začasno, prinaša nesoglasja, je prav tako dejstvo. A sploh ne gre za to: sprejeti je treba, da je vse opisano danes del našega sveta in življenja, ki se bistveno spreminjata – ne glede na to, kaj si želimo in kako si to želimo. Vse naše želje in strahovi so že tukaj – in zdaj se je treba ukvarjati z regulacijo teh novih razmer. Ker ne bodo izginile.
Ta vojna je že dolgo naša. In ta vojna bo še dolgo naša – pa če si to želimo ali ne.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.