Kako iz kotla

Bernard Nežmah

29. 1. 2016  |  Mladina 4  |  Kolumna

Evropska begunska pot se je krepko priprla od Švedske do Slovenije. Severni del te poti hoče, da bi na Balkanu, ki ga je hladnokrvno prepustil samemu sebi, nastala vrsta filtrov za redčenje beguncev. Če smo optimisti, se bo pritok upočasnil, povsem ustavil pa nikakor. Če smo pesimisti, bodo filtri preobremenjeni, nastali bodo žepi in se združili v kotel, ki lahko eksplodira.

Prihodnji meseci bodo vaja iz suverenosti in državne pameti. Begunska kriza v kombinaciji s krizo EU našo politiko naravnost sili, da iz večne defenzive preide v ofenzivo. Usmeriti jo bo morala proti varljivo prijazni Avstriji in naporni Hrvaški, ki bi nam obe begunce samo dostavljali, in južneje na Balkan. Druga, enako pomembna smer ofenzive so vrhovi EU, zlasti Nemčija in komisija. Delovati je treba takoj, preventivno za primer žepov in kotla. Begunci bodo še prihajali.

Navedimo mnenje enega naših vrhunskih ekonomistov: vrhovom Unije je treba jasno povedati, da je jalovo puščanje krvi javnemu sektorju končano in da morajo države na balkanski begunski poti od drastičnega krčenja države preiti k povečanemu trošenju, deloma za policijo in vojsko, predvsem pa za celotno socialno, izobraževalno in zaposlitveno infrastrukturo, ključno za integriranje beguncev. Tudi zato, ker bodo zaradi verjetnega kopičenja beguncev dodatno obremenjeni domačini. To trošenje je dolžna financirati EU. Prizadetim državam mora nadomestiti vsaj zmanjšanje BDP na prebivalca, ki bo nastalo zaradi integriranja beguncev. Nemčijo bo to nekaj let zelo obremenjevalo – za okoli 35 milijard evrov na leto samo za lani prispele begunce. Če bi Slovenija sprejela sorazmerno enako število beguncev (okoli 30 tisoč), bi jo to stalo več kot 600 milijonov evrov na leto.

Način financiranja ni pomemben, pravi citirani ekonomist, za to se lahko uporabijo strukturna sredstva ali pa države ob begunski poti nehajo plačevati ustrezna sredstva v proračun EU. Skratka, drastično povečanje evropskih sredstev in spremembe fiskalne politike v teh državah bi morali postati jedro novih predlogov naše vlade Bruslju.

Regionalno sodelovanje postaja ključno. Tu vlada hvalevredno nekaj že poskuša. Če bi balkanske države, vse skrajno ranljive, pri teh zahtevah zmogle resno sodelovanje, bi se izognile medsebojnim in notranjim konfliktom, hkrati pa laže dosegle, da jim sever v svojo korist plača vlogo filtra in skrbnika beguncev. Do tega imajo enako pravico kot Turčija ali Grčija, saj so brez svoje krivde porinjene v enak položaj. Brez pomoči bodo tudi same postale hud problem in ravnale podobno kot Turčija in Grčija – pošiljale begunce kljub zaporam naprej in jih začele proizvajati še same.

Najbrž bo precej beguncev v Sloveniji (in drugje na Balkanu) ostalo. Tudi če bi jih postopoma sprejeli sorazmerno toliko kot Nemčija ali Avstrija, bi jih z zunanjo pomočjo lahko integrirali. A težave bodo in vlada bo morala krotiti ksenofobijo, ki narašča, čeprav nam šele grozi, da postanemo žep. Kako? Z znosnim številom sprejetih beguncev, z zunanjo pomočjo zanje, s prosvetljevanjem, z razpostavitvijo zadostnih nastanitvenih centrov po državi – tudi v Ljubljani, med drugim zaradi razprostranjenega občutka, da prestolnica vali bremena samo na »provinco«. Vsaj enako pomembno je preprečevanje množične psihoze. Tu bo morala vlada nastopati čisto drugače in z javnostjo komunicirati vsaj tako odkrito in argumentirano kot Dunaj z Avstrijci. Avtoriteto, zdaj kilavo, pa si še najlaže pridobi z odkrito konfrontacijo z rovarjenjem SDS.

Razmere za to rokovnjaško-ekstremistično stranko so ta čas idealne – begunska kriza, prilepljena na ekonomsko, razklana EU, šibka vlada. Spopad z janšizmom ne bi smel biti samo stvar politične taktike, ampak drža v korist države. Tako bi lahko vlada ubila več muh na en mah: razgalila nasprotnika, si povečala podporo množice antijanševskih volivcev in ublažila histerijo. To je čas, ko bi morala vsa zmerna, demokratična politika skleniti zavezništvo proti načrtni destabilizaciji države. Politična stabilnost je postala res pomembna. Predčasne volitve bi prinesle dolgo brezvladje in kaos, nato pa morda celo Janševo zmago in naglo orbanizacijo Slovenije. Voliti je treba v kolikor toliko normalnih razmerah.

Cerar se lahko v tej krizi naredi ali odpove in nas prepusti zmešnjavi. Položaj je težaven, vendar ne neobvladljiv. Prvi pogoj za to je še znosno število sprejetih beguncev. Drugi suvereno, ofenzivno obnašanje navzven, nevtraliziranje janšizma in postopna obnova avtoritete oblasti. Tretji pogoj je ohranjanje socialno znosne, do pretresov, psihoz in skrajnežev odpornejše družbe. Vse to je neprimerno pomembnejše kot vprašanje žica da ali ne.

Razdejanje na Bližnjem vzhodu, ki sproža valove beguncev, se ne more končati na hitro. Hkrati Evropa, kakršna je, očitno ne more prenesti neomejenega pritoka migrantov. Edina začasna in zasilna, a kolikor toliko realna rešitev je, da Nemčija, motivirana z lastnimi begunskimi težavami, v vmesnem času do jedra rešitve – sanacije Bližnjega vzhoda – Unijo ali njen pretežni del prisili, da Turčijo, Grčijo in druge države na balkanski poti resno vpreže v stabilno varovanje zunanjih meja EU. Berlin morda še ima toliko moči. Hkrati bi se morala EU posvetiti bližnjevzhodni sanaciji in v tem okviru temeljito – še ena velika težava – spremeniti tudi odnos do Amerike. To se zdijo herkulske naloge, a brez tega bomo vsi v škripcih, EU pa res lahko razpade. Skratka, hitrih rešitev iz enega samega kosa ni.

Na to veliko dogajanje Slovenija nima vpliva. Lahko pa oblast vpliva na dogajanje doma, na odnose s sosedi in nekaj malega vsili tudi Uniji. S pametjo, pogumom in kot potencialni problem.