Skubenje

Janko Lorenci

22. 1. 2016  |  Mladina 3  |  Kolumna

Delo objavlja veliko slabih novic in je ena izmed njih, čeprav ne ravno sveža, tudi samo. Tu novinarje odpuščajo kot vreče krompirja. Pri tem uprava ne gleda, ali so dobri ali slabi. Hkrati je vse doslej odpuščene novinarje odpustila nezakonito. Naklada časopisa se vztrajno znižuje. Najpomembnejši tiskani medij v državi je poln nemira in težav. Novinarji plaho protestirajo.

A pozor, poslovni rezultati sploh niso slabi: pri letnih prihodkih 40 milijonov evrov je podjetje v tekočem letu pridelalo za okrogel milijon dobička. To pomeni, da se bo kupnina kupcu (FMR, Kolektor) vrnila v sedmih letih. Podjetje je tudi krepko zmanjšalo stara bremena.

Težava je v trendih, ki se slabšajo, njihova rezultanta pa je nenehno padajoča naklada. To je izraz slabosti na vseh treh odločilnih točkah: pri lastniku, upravi in novinarjih.

Sedanja uprava, imenovana še pred zdajšnjim lastnikom, časopis predvsem klesti in strahuje. Ne priznava novinarske kolektivne pogodbe, ne meni se za novinarske organe, slabo informira, oskubila je Delovo dragoceno dokumentacijo, ta materializirani spomin novinarjev (čeprav ima celo status kulturne dediščine), seklja večino prilog, da so postale karikatura samih sebe. Odpušča na slepo, ne da bi gledala na potrebe uredništva. Odpušča dopisnike in časopisu jemlje tipalke v družbo. Odpuščanje teče po kapljicah in spravlja novinarsko hišo, ki ni mehanična delavnica ali mesarija, v strah in ohromelost.

Vse to počne v imenu svetega nižanja stroškov. To je v temelju zgrešeno in z ničimer izsiljeno početje: lastnik ni v finančnih težavah, časopis prinaša dobiček, skubenje in strahovanje uničujeta kakovost in naklado. Uprava reže predvsem zato, da bi se s čim večjim dobičkom prikupila lastniku in preživela. Časopis zato dolgoročno propada.

Novinarski kolektiv, že celo večnost pod lastniško-političnimi pritiski, je neodporen. Sam se že vrsto let prepušča negativni kadrovski selekciji, jasno vidni v slabostih uredniškega vrha, na primer v njegovi vlogi pri rezanju, ki ga izvaja uprava. Če pri odpuščanju novinarjev ne sodeluje aktivno (sodelovanje zanika, uprava pravi drugače), ga torej prepušča upravi, ki nima pojma o sposobnosti posameznikov in potrebah časopisa. Če pa sam izbira, kdo bo odpuščen, potem sodeč po tem, kdo vse je bil odpuščen in siljen v predčasno upokojitev, pri polni zavesti tolče po kakovosti lastnega moštva. Kleščenju časopisa bi se morali zlasti uredniki ostro upreti, a raje pritajeno kolaborirajo. »Navadni« novinarji so razdrobljeni, pasivizirani, ustrahovani, tudi oportunistični. Tako stanje in zamorjena atmosfera v hiši onemogočata, da bi se odlike še vedno številnih dobrih novinarjev izrazile v kakovosti časopisa kot celote.

Lastnik – FMR oziroma Kolektor oziroma Stojan Petrič kot vplivni mož v ozadju – je deloma še neznanka. Še vedno ni jasno, zakaj je Delo sploh kupil. Vsekakor nima nakup nobene zveze z osnovno dejavnostjo Kolektorja. Jasno je tudi, da glavni motiv nakupa ne more biti pridobitniški, saj s tiskom, ki gre v glavnem rakovo pot, danes ni mogoče na veliko služiti, čeprav konkretna naložba ni stran vržen denar. Nakup je bil najbrž motiviran s pridobivanjem vpliva v korist kapitala (politekonomskih navez), morda pa tudi s Petričevimi prestižnostnimi nagnjenji. Toda vsak pameten lastnik bi moral vedeti, da lahko tako občutljivo tvorbo kakršenkoli poskus prisilne predelave vrže iz ravnotežja in dodatno opustoši.

Uprava in uredniški vrh napovedujeta reorganizacijo uredništva (združevanje posamičnih redakcij) in tehnološko prenovo časopisa, menda pa tudi prihod novih imen od zunaj. Prvi dve napovedi se zdita praskanje po površini, za tretjo pa še ni videti, kaj naj bi prinesla. Poglavitna težava je v tem, da ne lastnik ne uprava ne uredniški vrh očitno ne premorejo pametne analize stanja in razvojne strategije. Pri tem je jasno, da je Delova (neizrabljena) moč in perspektiva v novinarski poglobljenosti, analitičnosti, profesionalnosti, na tej podlagi pa verodostojnosti. Naša družba obupno potrebuje zaupanja vredne točke, orientirje. Časopis lahko dvigneta že visoka profesionalnost (ki pa ni poceni) in jasen profil, ki je v službi večine in upošteva sedanje in potencialno Delovo bralstvo. To bralstvo je, domnevamo, kar izobraženo, bolj liberalno kot konservativno in bolj za socialnost kot za surovi kapitalizem. Take zahtevne klientele je v Sloveniji še vedno dovolj za preživetje ustrezno prenovljenega Dela. Cenena komercializacija, politično uravnoteževanje, tiho propagiranje interesov kapitala so pot v zaton.

Pri Delu kot da se dogaja paradoks: dolgo je bilo v lasti Laškega, podjetja v strahovitih težavah in na slabem glasu, potem ga kupi uspešno podjetje na dobrem glasu, položaj časopisa pa se še poslabša. Če bi ugasnil, postal rumenkast ali nekakšne nove Finance, bi nastala huda družbena škoda. A prav proti temu ga vodijo sedanja nestabilnost, rezanje, identitetno tavanje.

Nadaljnje padanje, upamo, še ni zakoličeno. Toda dober glas Stojana Petriča je na kocki, njegova osebna odgovornost pa velika. Ni mu treba biti nikakršen Delov mecen, ne sme pa ga uničevati. Če ne drugega, je podcenil kompleksnost velike medijske hiše. V Delo lahko pozitivno poseže tako, da namesto sedanje uprave postavi takšno, ki razume specifiko resnega novinarstva, pri novinarjih pa pomaga vzpostaviti pozitivno kadrovsko selekcijo. Gotovo tudi ve (a samo vedeti je premalo), da ima Delo družbeno odgovornost in ne more služiti parcialnemu interesu. Če bo časopis dobro opravljal vlogo kritika, prosvetljevalca, razlagalca alternativ ..., bo koristil tudi gospodarstvu in lastniku. Če bo nasilno vprežen v parcialne projekte, bo padal naprej.