Brezbrižnost do pravne države

Bernard Nežmah

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Pamflet

Potem ko je premier Miro Cerar, ml. po šolsko ocenil svoje ministre in ugotovil, da vsi dobro opravljajo svoje delo, se velja vprašati, kakšen tip vladavine je uveljavil v poldrugem letu svojega mandata?

Ključni kriterij za presojanje o demokratičnosti in prosperiteti države je enostavni test: ali veljajo zakoni za vse in ali vlada deluje tako, da stori vse, da bi dosegla delovanje zakonov v primerih brezzakonja?

Sindikat vojakov je te dni vložil tožbo za izplačilo dela prek polnega delovnega časa. Resen problem, škandalozna tožba, ko delodajalec izkorišča zaposlene in jim ne plačuje nadurnega dela. In še toliko bolj, če to počne vlada. In kako je odreagirala ministrica Andreja Katič? Poleg odklonilnega mnenja je dodala, da zadeve podrobno ne pozna. Gospe ministrice brezpravje v njenem resorju ne zanima niti toliko, da bi se ji zdelo vredno se z njim seznaniti!

A soldatje niso edini, pred časom so že policisti zahtevali plačilo nadurnega dela in na koncu dobili sodbo na Vrhovnem sodišču ter z njo dosegli poplačilo svojih terjatev. Vendar pa se Cerarjeva vlada v identični zadevi požvižga na judikaturo pravnega reda in vztraja, da naj sodišče v konkretnem primeru vojakov izda posebno sodbo. Noro, kot če bi v državi veljal zakon o pravici do letnega dopusta, pri čemer pa bi ga moral vsak državljan posebej iztožiti!????

Toda pod Cerarjevimi se dogaja še nadaljnja stopnja dvojnega prava. Policisti in vojaki so dejansko opravili delo, zakoni jim ga priznavajo, vendar pa jim ga državna administracija ni priznala. Hkrati so si univerzitetni mandarini in občinski veljaki dali plačevati plačilo za pripravljenost na delo, ne da bi zakon predvidel to plačilo.

Imamo torej ponovitev Đilasove analize jugoslovanske družbe dveh razredov. Leta 1953 se je ta legendarni partijski voditelj v časniku »Borbi« objavil članek, v katerem je ostro kritiziral poseben položaj članov komunistične partije in izpeljal, da imamo v družbi dve vrsti državljanov: ene, za katere zakoni veljajo, in druge, za katere ne veljajo; Tito in tovariši so ga kaj kmalu zatem odstavili, zaprli in utišali.

V moderni Sloveniji imamo pod cerarjansko vladavino déjà vu: iz budžeta so privilegiranim skupinam plačevali hipotetično delo nezakonito, vojakom pa dejanskega dela ne plačajo!??

Ko sta predsednik vlade in minister Dušan Mramor pred meseci ugledala plačo direktorja Slabe banke Torbjörna Månssona, sta zagnala vik, da je ta glede na zakone za nekaj tisočakov previsoka, in ga dala na hitro odstaviti. Njuna ocena, da je sicer delal dobro, takrat ni pretehtala. Zdaj pa financminister nonšalantno ministruje, čeravno se je izkazalo, da je sam prejel za 40 tisočakov nezakonitega proračunskega denarja.

Ta dvojnost teče naprej. Na čelo SDH so postavili Marka Jazbeca, ki je bil v vrhu NLB in odgovoren za več kot 100 milijonov izgubljenih kreditov. Zdaj taisti Jazbec »rešuje« NLB, tako da odstavlja šefa NLB Janka Medjo, katerega grehi so v primerjavi z njegovimi minorni.

Na zadnji tiskovki je premier zabrusil kritikom: Nekdo, ki je manj etičen od nas, nas ne more kritizirati! In prvi mož vlade pada iz protislovja v protislovje. On sicer ne, a časopisni papir že zardeva.

Slovenija je kot članica EU sprejela konvencijo, ki ščiti državljane in druga živa bitja pred uničevanjem okolja. V koledarskem letu sme biti količina trdih delcev zraku prekoračena le 35 dni. Ljubljana in nekatera druga mesta so praktično že v prvem tednu februarja izpolnila dovoljeno kvoto. In kaj je storila vlada, da bi uveljavila okoljsko regulo na Slovenskem? Njen odgovor je, da bomo sprejeli sistemske ukrepe, spodbujali peš hojo, vožnjo z avtobusi, sistemske ukrepe pri kurilnih napravah … Pri Zevsu!, zakaj obstajajo normativi, če jih oblastniki ne izvajajo? Živeli bomo torej 70, 100 in več dni izpostavljeni škodljivim delcem, ne da bi Cerarjevi udejanili okoljsko postavo. Še več, zadnjič je bila v »Odmevih« okoljska ministrica Irena Majcen deležna konkret-

nega vprašanja, kako bo vlada prepričala ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da bi uvedel cestnino za omejitev prometa v mestnih središčih. In odgovor? – »Jaz si predstavljam, da ljubljanskega župana ne bo treba nič prepričevat, saj je že sam temu precej naklonjen!«

Župan, ki je pred leti v intervju za Mladino izrecno povedal, da se v Ljubljani nič ne da narediti glede količine trdih delcev, ker leži v kotlini, je v očeh vlade junak boja proti onesnaževanju!??

V sodobnosti so poleg prometa sicer močan emitor prašnih delcev kurišča na les. Zadnja leta je namreč precej porastlo število teh, ki se ogrevajo na pelete in drva. Toda, zakaj se je zgodil ta premik? Iz zlohotnosti posameznikov? Nak, cena kurjenja z lesom je naenkrat pač nekajkrat manjša od plinskega ali toplovodnega ogrevanja. Mestne oblasti s svojimi podjetji očitno kujejo velike dobičke, tako da se je prebivalstvo začelo raje greti na cenejši način. Imamo očitno katastrofalne mestno politiko, ki ne skrbi za javno dobro z nizkimi cenami plinskega in toplovodnega ogrevanja, ampak iz tega kuje mega zaslužke, ki jih potem pretaka v pretlakovanje mestnega središča.

Kaj je interes za javno dobro: živim bitjem neškodljiv zrak ali zaljšanje nekaj promenadnih ulic?

Vlada se seveda še ni sešla na izredni seji, na kateri bi proučila in izvedla konkretne ukrepe takojšnje aplikacije pravnega reda - ne več kot 35 onesnaženih dni na leto.