Predsednik republike
Kritike (resne kritike) nastopa predsednika republike Boruta Pahorja v oddaji Na žaru povezuje skupna osrednja ugotovitev: nespodobno in nesprejemljivo je, da predsednik republike nastopa v takšni oddaji. A to ne drži. Seveda lahko tudi predsednik republike nastopa v oddajah, kot je ta. Težava ni v oddaji, ne v žanru, ne v formatu, ne v tem, da gre predsednik republike v takšno oddajo. Tisto, kar je pri vsem skupaj res narobe, je zgolj ta človek: Borut Pahor. In zdi se, da je Lado Bizovičar, ko je v uvodu motovilil o tem, da je vse normalno in v redu, vedel, v čem je težava. Če se danes primerjata nastop takrat še predsednika republike Milana Kučana v oddaji Res je in nastop Boruta Pahorja v oddaji Na žaru, je treba biti jasen: da, v bistvu gre za podobni oddaji, vsaka je iz svojega časa, Kučanov nastop je bil ok, Pahorjev pa ne. A ne zato, ker predsedniki ne bi smeli nastopati v takih oddajah, ampak ker je Pahor neprimeren za – predsednika republike. In s tem, ker je neprimeren predsednik republike, je tudi neprimeren gost oddaje Na žaru. Da gre Pahor kamorkoli, kjer bo kdo pokazal vsaj minimalno zanimanje za njegove vragolije (to je domet slovenskega predsednika, pač zganja vragolije), vemo: verjetno je bilo Pahorja za gosta oddaje Na žaru lažje dobiti kot pa samega Bizovičarja v uvodno oddajo.
Pahorjev nastop tako le še enkrat razkriva, kako neumno se je ta družba razgradila in zmaličila. Oziroma drugače: če bi bilo v Sloveniji danes vsaj približno še jasno, kaj je prav in kaj ne, bi Bizovičar raje odstopil z voditeljskega mesta, kot pa gostil Pahorja. Ker bi bilo za resnega voditelja takšne oddaje to pač načenjanje njegove lastne kredibilnosti (kar je sicer Bizovičarja ali pa tistega, ki mu je napisal uvod, imenujmo ga kar Pop TV, očitno zaskrbelo). Mimogrede, to se je tudi zgodilo. Oddaja je bila žaltava, to sploh ni bil format Na žaru, ampak en tak večer z Borutom Pahorjem in njegovimi prijatelji ter nekaj bodicami na njegov račun, da je bilo bolj pristno. Spet doma so imenovali tako oddajo na TV Slovenija.
Pri čemer nam je lahko le žal, da je Borut Pahor tak, kakršen je. Kakorkoli namreč obračamo, volivce zna nagovoriti, zna jih pritegniti – to kaže tudi njegova trdoživost v slovenski politiki, bil je že vse, kar je lahko politik v neki državi. Seveda se lahko delamo norca iz Pahorja, ki je bil v času volilne kampanje vse od mesarja do gozdarja – a vendar je ta njegova dejavnost imela sporočilo, ki je ljudem veliko pomenilo, in je bilo tudi res pomembno in pozitivno: pač, vsako delo in s tem vsako življenje je vredno in častno. To sporočilo je tudi bistvo prave socialistične politike, pri čemer je modro izbrano že zaradi slovenske tradicije. Kampanjo je torej Pahor zgradil prav na socialističnih postulatih, naj se sliši še tako absurdno – in jih uspešno zapakiral v sedanji čas. Toda prav za to gre: ni težava v sami metodi, ampak v tem, da jo je uporabil Pahor. In sicer ravno zaradi tega, ker jo je po svoje ugrabil, uporabil – ne da bi res verjel vanjo. Ni težava v metodi, ni težava v sporočilu, težava je Pahor.
A vrnimo se k temu, da nam je lahko žal, ker je Borut Pahor tak, kot je. Mar ne bi bilo naravnost izjemno, če bi imeli danes predsednika Boruta Pahorja, ki bi z modrostjo, kakršno pričakujemo od državnikov, posegel v sovražnost, ki se razrašča v Sloveniji? Ki bi s predanostjo razlagal, zakaj moramo biti odprti in pomagati beguncem, zakaj ne gre širiti rasnega, nacionalnega in verskega razlikovanja, zakaj je sovražni govor nekaj slabega, kam pelje in kako se bo končalo – namesto tega predsednika Boruta Pahorja, ki se je odločil, da se tudi pri tej temi ne bo zameril bodočim volivcem? Ki bi k beguncem dejansko šel? Ki bi rekel ne fašizmu in s prstom pokazal na tiste, ki ga na valu strahu vnašajo v družbo? In če bi bil to tak človek – ki pač zastavlja svojo besedo za težke teme, človek, ki razume, da imajo funkcije prav ta namen, sploh predsedniška –, mar bi mu lahko očitali, ker je šel v oddajo Na žaru? Lahko bi šel v katerokoli oddajo.
Pahor je kot slovenski škofi. Moči veliko, dobrega malo. In oboji, Pahor in škofi, imajo v rokah dejansko moč, da lahko širijo dobro. A pač ne.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.