Dovolj strahu
Leta 1994 je pokojni Janez Stanič, starosta slovenskega novinarstva, v Sobotni prilogi Dela objavil članek »Učiti se od nacistov«. A članek ni govoril o Janezu Janši, ampak o novinarjih, ki so izgubili kompas in so mislili, da je svet Janez Janša. Da, od takrat je minilo že 22 let, pa smo še vedno na istem. Slovenija s svojim avtoritarnim populistom, ki se danes ne sramuje uporabljati predelanih citatov Adolfa Hitlerja, bije dolgotrajnejši boj, kot ga ima katerakoli evropska država – in nobena država nima opravka s tako izkušenim populistom. Vsi so mladiči proti njemu, od Marine Le Pen do Viktorja Orbana. Janez Janša to državo na tem norem vrtiljaku vrti že od leta 1992, ko so se prvič začeli kazati znaki, da ni tako predan demokratičnim načelom. Izkoristi vse, izkoristil je izbrisane, izkoristil je Rome – vedno iz ljudi izvablja najnižja čustva.
A vrnimo se k temu Staničevemu besedilu. Kaj je naredil Stanič? Le izbral je citate Josepha Goebblsa, Heinricha Himmlerja, Hermanna Göringa in seveda Hitlerja. A Stanič pravi, da so stvari, ko gre za te mojstre propagande, v svojem bistvu preproste: gradijo na negovanju črednega nagona oziroma skupinske pripadnosti in iz tega izvirajočega občutka večvrednosti. In Hitlerjeva besedila, to neposredno in brez tančice krivde zapisano hudobijo, velja brati – grozljiva je namreč njihova resničnost.
Argument, da je Hitler preveč preprost protiargument današnjemu dogajanju v današnji moderni družbi, je treba zavrniti: ker ne vlečemo vzporednic, ampak zgolj citiramo dokument nekega časa, od katerega pa se je treba učiti. Pri Mein Kampfu je namreč grozljiva njegova dejanskost, njegova pravilnost, njegova točnost, ko opisuje značilnosti človeka. Vsak dan lahko vidimo, da je imel v svoji analizi množic prav – in seveda si ob tem v svojem prepričanju o dobrem mislimo, da ga ni tako pokvarjenega človeka, ki bi mu prišlo na misel, da bi to ravnanje, ki ga je zapovedoval Hitler, skušal udejanjati v današnjem času. Verjamemo, da tako pokvarjenega človeka pač ni. A vseeno, poglejmo naslednjo Hitlerjevo misel (ki jo je že leta 1994 na plan potegnil Stanič): »Dojemljivost množic je zelo omejena in njihov razum je šibek. Obenem pa ljudje tudi hitro pozabljajo. Ker je tako, se mora vsaka zares učinkovita propaganda omejiti na peščico najnujnejših zadev, ki jih mora izražati z jedrnatimi, stereotipnimi formulami. Široke ljudske množice se dajo lažje spriditi v globljih plasteh svoje čustvene narave kakor pa zavestno ali hote, zato v primitivni preproščini svojega duha laže nasedajo debelim lažem kakor majhnim, saj sami v drobnih rečeh pogosto lažejo, a bilo bi jih sram lagati in slepariti na veliko. Njim samim nikoli ne bi prišlo na misel, da bi skovali kakšne kolosalne laži, zato tudi ne verjamejo, da bi lahko drugi nesramno pačili resnico. Od debele, nesramne laži vedno nekaj ostane, celo tedaj, če ji pridejo na sled.«
Veliko ljudi se je desetletja spraševalo, kako se je namreč lahko zgodilo, da so Nemci, napreden in izreden narod v 30. letih prejšnjega stoletja, podlegli temu norcu. Pač, iz prepričanja o dobrem. Iz prepričanja, da to preprosto ne more prevladati, da to pač ni mogoče. In če so se kaj Nemci naučili, so se prav tega: ne podcenjuj te možnosti. In zato se danes Nemci zbirajo na shodih proti Pegidi in Alternativi za Nemčijo. Iz zavedanja, da je treba tovrstno politiko in propagando ves čas jasno razkrinkavati in ji odrejati mesto v družbi – ji dati nemudoma pravo ime. Zato je fašizem, ksenofobijo treba nemudoma poimenovati s to besedo. Vsak drugačen poskus obravnave se je še vedno znova končal klavrno – za ljudi in za demokracijo. Ker populizem gradi na naših najnižjih čustvih, ga je treba v vsakem trenutku dajati na pranger – še zlasti pa njegove protagoniste.
Slovenija nima sreče. Vlada je mesece poskušala populiste zajeziti s tem, da jim je dejansko hodila nasproti, jim poskušala jemati veter iz jader tako, da je sama govorila podoben jezik. Seveda ji to ni pomagalo, ker je spregledala, da na drugi stran pač ne nastopa uglajen in pošten partner, ki ima zgolj bolj konservativna stališča, ampak nekdo, ki ga ne bo sram lagati in sejati strahu. Ta teden so tako vlada kot dve koalicijski stranki (SMC in SD) že naredile obrat, očitno so se zavedeli, da le krepijo skrajno desnico, sebe pa pošiljajo v politično zgodovino. A na politiko ne gre računati – obrat bo dosegla lahko le javnost, ki se bo temu populizmu postavila po robu. In zato se velja učiti od Nemcev: enostavno mora ta druga Slovenija postati glasna, mora zasesti prostor, ki so ji ga vzeli populisti. Nemci počnejo prav to – opogumljajo in bodrijo to drugo Nemčijo, ki na to ne pristaja. Oziroma še več: mar ni noro, kako smo dopustili, da so nam ti ljudje vzeli vse državne simbole, da danes pod slovensko zastavo stojijo belogardistični plakati, da vsa ta parada najnižjih čustev nastopa pod slovenskim grbom in ob petju Prešernove Zdravljice? Mar ni že pesnik tisti, ki mu velja stopiti v bran?
Marko Zorko je pred leti v Mladini zapisal: »Smeh je znamenje svobode, začetek smeha je konec strahu.« In res, iz teh ljudi se je treba že začeti norčevati, iz njihovih laži pa še toliko bolj. Ker tako patetične družbe, kot je ta Janševa falanga, že dolgo nismo videli. Dovolj strahu.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.