Čudna pota medijske pozornosti

Bernard Nežmah

19. 2. 2016  |  Mladina 7  |  Pamflet

Vlada je naposled le izročila magnetogram razvpite seje o komisarki Bratušek in mediji so potem dva dni secirali poslednji detajl komisarske zgodbe. Se je Alenka Bratušek predlagala sama, kaj so govorili ministri – v resnici pa vihar za ništrc. Ambiciozna gospa je pred letom in pol strmoglavila na volitvah, bila ob komisarsko apanažo, vse je bilo povedano in kritizirano že pred poldrugim letom. Popolni nesmisel oživljanje moralnega zgražanja nad že davno padlo žrebico. Pač, vlada, ki pred letom ni hotela izpolniti zahteve informacijske pooblaščenke po objavi spornega magnetograma, in je zadevo raje gnala po sodiščih, je tokrat brez nadaljnjih pritožb obelodanilo afero Bratušek. Pretkano je vrgla kost medijem, ki so jo tako popadli, da so za hip pozabili na fatalne rabote aktualne vlade.

Medijska senzibilnost je dragocena lastnost, ki pa se je še enkrat spremenila v burko. Minister je rekel, da je žalosten in jezen, da z mešanico obžalovanja in jeze gleda na nekatere druge ministre, kaj več pa ni hotel povedati. A mediji so ga že vzeli za starogrško Sfingo in preigravali, ali bo minister Goran Klemenčič odstopil in s tem zabil poslednji žebelj v krsto aktualne vlade. No, kakšen dan kasneje je sam Miro Cerar, ml. pojasnil javnosti, kaj se je motalo po glavi pravosodnega ministra – s tem ni mislil na odstop. Nekdanji šef KPK, ki je bil doslej mojster teatraličnih nastopov ob izrekanju svojih ugotovitev, je zaigral farso, v kateri ni izrazil ministrskih potez, ampak je ljudstvu razkril le svoje trenutno čustveno počutje.

Z zgledno vnemo pa mediji poročajo o rabotah celjskega župana Bojana Šrota, ki si je kupil drag terenski avto ter načrtuje nakup traktorja, medtem ko se mesto pogreza v dolgovih. In o zlih delih kranjskega župana Boštjana Trilarja: njegovi prometni nesreči v pijanem stanju in poskusu nje zakritja ter o potovanjih mestnih uradnikov na občinske stroške. Vsi koalicijski partnerji so ga zgroženi nad njegovimi postopki medtem že zapustili.

Vsote nekaj deset tisočakov so deležne najskrbnejše kritike. Povsem drugače kot mediji ravnajo v primeru ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Pri njem dežujejo milijonski posli, ki so skregani s pametjo: od tega da za asflatiranje parkirišča plačajo več kot za zidano garažno hišo pa do desetmilijonskih projektov, ko spodobne mestne ulice pretlakujejo na novo. Še več, ko so ga nedavno kriminalisti pridržali zaradi suma gospodarskega kriminala, mediji niso izpostavljali neodziva njegovih mestnih partnerjev. Ne Desus strumnega Karla Erjavca ne SD pravičnika Dejana Židana ob tem nista zgroženo izstopila iz mestne koalicije. V Kranju stranke za neprimerno manjšo raboto čutijo moralno odgovornost, da prekinejo sodelovanje z županom, v Ljubljani ne. Celo dnevnik »Delo« pod lastništvom Stojana Petriča (člana Foruma 21) po kriminalističnih odkritjih ni objavil ankete, če meščani menijo, da bi moral župan odstopiti, ampak je z njim opravil intervju, v katerem ga je novinar spraševal, kako se je kaj počutil, ko je izvedel, da so mu kriminalisti prisluškovali.

Brez racionalnega odmeva je ostala tudi prvostopenjska sodba, po kateri je bil Janković kot šef Mercatorja oproščen kaznivega dejanja v zadevi Niš, ker sodišče razen indicev kriminala ni zaznalo nič drugega. Nenavadna odločitev – vrh Mercatorja je ciprskemu podjetniku plačal 100 tisočakov za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga ta ni dobil. Podjetje, ki je svojim dobaviteljem za robo plačevalo mesec, dva ali več kasneje, je ciprskemu tovarišu plačalo denar vnaprej. In nato še večje čudo: čeprav posla ni izpeljalo, od njega niso terjali plačanega denarja!?? Sodišče se je postavilo na stališče, da je bil veliki direktor Mercatorja zgolj lutka, ki je pač za hip pozabila, da njegova firma blago in storitve plačuje z odlogom po njihovi dovršitvi, in je enkrat za spremembo gigantski znesek plačala kar vnaprej. In to podjetju, ki ni bilo ne lastnik ne investitor zemljišča - kakor da bi slaščičarju plačali vnaprej, da vam bo opravil kirurški poseg!?????, potem pa ga ne ovadili zaradi goljufije in ne zahtevali povrnitve denarja.

A tudi tu ni med koalicijskimi partnerji v mestni skupščini zavrelo: kako zaupati županu, da bo skrbno bdel nad mestnim denarjem, ko pa je kot direktor »Mercatorja« pišmeuhovsko sprejel, da mu izpuhti 100 tisočakov??? Vsota, ki je več kot dvakratnik razvpite mramorjanske stalne pripravljenosti, ni prebudila niti medijske čuječnosti.

Je pa postalo dominantni topos besedovanje o sovražnem govoru. O njem so nasploh razpravljali celo parlamentarci in sklenili, da ga besedno obsodijo! Tu se vsak čuti poklicanega, da kot moralist izreka, kaj vse so primeri sovražnega govora. Zadnjič je predsednica Rdečega križa Nataša Pirc Musar s svojim »Svetom za odziv na sovražni govor« objavila seznam desetih velikih grešnikov. Obsodili so vse po vrsti: od škofa Petra Štumfa, profesorja in publicista Žige Turka do pesnice Svetlane Makarovič. Stvar, ki je zadeva tožilcev ali zasebnih tožb, postaja zasebna iniciativa. Ki je nevarna v momentu hujskaštva zoper svobodo govora. Vzemimo razvpiti stavek poetese Makarovičeve, ki je za voditelje kampanje proti družinskemu zakoniku izrekla, da ji je žal, da jih niso splavili. Nedvomni sarkazem, ki zagrize v živo. Toda postavimo, da bi nekoč državljan nevoljen nad Titovo diktaturo dejal, da mu je žal, da Josipa Broza starši niso splavili!?? Če bi imel srečo - najmanj deset let težke ječe.

Najostrejša osebna puščica, ki pa je vendar le želja, da bi tok dogodkov tekel drugače. Demokracija mora prenesti tudi najhujše pikrosti, če niso poziv k uničenju drugega.