Skala, ki je padla predaleč

Bernard Nežmah

26. 2. 2016  |  Mladina 8  |  Pamflet

Po četrt stoletja slovenske države se velja vprašati: kaj je sploh smisel države? Slavnostne akademije državnega vodstva, spomini očetov državnosti, Prešernove proslave, kjer se kulturna genijalnost meri z deklamiranjem prevodov »Zdravljice« v arabščino in druge jezike?

To so lahko za oko lepi spektakli, toda od države pričakujemo, da jadrno intervenira tedaj, ko se posamezni kraji znajdejo v stiski in rabijo pomoč skupnosti. Zdaj beremo, da bodo zaradi prometnih zamaškov zgradili nov izvoz iz avtoceste med Brezovico in Vrhniko. Vsekakor poteza, ki poskuša dvigniti raven bivanja tamkajšnjega prebivalstva.

Pred dnevi je neizprosna volja narave pognala skalovje s hribov nad Trbovljami na lokalno cesto. Sredi nje so obstale gigantske skale, ki so na mah ohromile mesto. Domačini so ostali brez osrednje poti, zmanjkalo je elektrike, vode, pretrgani so bili telekomunikacijski kabli, prekinjen je bil železniški promet. Udar se je dogodil v soboto zjutraj in po nekaj urah so bili že na terenu električarji, ki so obnovili električno povezavo, vodovodno podjetje je našlo začasno rešitev za pitno vodo, takoj so se prijeli dela delavci »Telemacha«, avtobusni prevoznik je na hitro potegnil novo linijo, železnice prilagodile urnik postaj vlakov. V nekaj urah so se aktivirale vse lokalne servisne službe. Samo orjaška skala je samevala sredi ceste. Kdaj se jo bodo lotili? Zaradi nje se je več tisoč ljudem podrl ritem bivanja.

Edini, ki se ji ni mudilo, je bila država. Do kraja, ki je od prestolnice poldrugo uro vožnje, je predstavnica vlade v podobi namestnice direktorja RS za infrastrukturo Ljiljana Herga potrebovala več kot en dan. In zato so geologi šele dan, dva po udaru narave lahko preiskali teren in omogočili odstranjevanje skalovja, ki je potem steklo v hitrem tempu.

Vsi razen države so reagirali v zgledni hitrosti. Še več, resorni minister Miran Gašperšič je na kraj trboveljske nesreče uspešno privihral s petdnevno zamudo.

Cinizem v državi, kjer si zajeten del oblastne nomenklature izplačuje dodatek za stalno pripravljenost sredi noči in vikendov.

Podobna skala v podobi dotrajanega mostu je pri Mednem pred Ljubljano ustavila deset tisoče voznikov, ki so odtlej v dolgih kolonah čakali pri semaforju enega voznega pasu čez mostišče. Koliko časa je potrebovala država, da je množico državljanov rešila pred tegobami prometnega zamaška? – Dobri dve leti. V legendarni bitki na Neretvi so sredi spopadov druge vojne partizani jadrno postavili novi most in se rešili iz nemškega obroča.

Jasno, da vladi pada podpora, optimist je le premier Miro Cerar ml., ki je nad delom svoje vlade navdušen in pravi, da je problem le ljudstvo, ki ne zna preceniti svoje oblasti: ko bo prava informacija o delu prišla do ljudi, bo popularnost vlade večja!

Nedavno je vlada prišla ne idejo, da postavi dom za emigrante v zaprtem megacentru »Baumaxa« v Šenčurju. Množica se je zbrala na protestu, po državi pa so odmevale kritike, da gre za brezčutno ksenofobijo. Toda, kje že stoji ta potencialni begunski center? Na eni strani teče mimo njega avtocesta, z drugih dveh strani ga zapirata dovoza do avtoceste, na četrti pa je omejen z lokalno cesto proti Kranju. Tisoč ljudi bi spravili v ograjeni »Baumax«, ki je na vseh štirih straneh obkoljen s prometnimi žilami. In kako bi tekel vsakdan beguncev? Množica frustriranih ljudi bi bila tedne in mesece zaprta v trgovski center. Kot da so ljudje lopate, vrtalniki in samokolnice, ki jih naložiš na police in si kot človekoljub opereš roke!?? Kaj je torej ideja predstavnikov države: v taborišča spraviti množico ljudi in jih tam dnevno hraniti?

Nak, če sprejmeš begunce, si sprejel ljudi, ki so tujci, katere gre v prvi vrsti integrirati v družbo z jezikovnimi tečaji, spoznavanjem drugačnih kulturnih navad etc., to pa lahko uspešno počneš le v manjših skupinah in ne sredi polj, ampak v urbanem okolju. Begunci, ki so prišli iz mest in večjih krajev, ki so preživeli mukotrpne usode, naj bi bili vrženi med cestni vrvež sredi podeželja?

In kdo je tu akter ksenofobije: lokalni protestniki ali vlada? Še dobro, da so se dogodile demonstracije, da je oblast prisiljena iskati bolj razumne rešitve.

Vladavina Cerarjevih se bo sicer zapisala v zgodovino kot poraz razuma. Zadnja kadrovanja koalicije v vrh SDH, NLB in sedaj še čudo Matej Narat v »Istrabenz« so izgnala poslednjo trohico zdrave pameti. Bankirji, ki so prepeljali osrednjo banko do petmilijardne luknje, so zdaj katapultirani kot rešitelji nacionalnega gospodarstva!??????? Volilna zmaga SMC se kaže kot največja prevara v dobi neodvisnosti. Bodoči predsednik vlade je laskal ljudstvu: potrebujemo preobrazbo, spoštovanje človeka, spoštovanje človekovega dela. Kot vladar pa iz vladne palače vleče točno nasprotne poteze, kot je obljubljal.

Potem ko je »Lahovnikov« zakon leta omejeval ekscesne plače direktorjev podjetij v lasti države, je predsednik vlade sklenil narediti temu konec in kani sprostiti najvišje plače državnih menedžerjev. Zakaj? Enostavno, premier Cerar, ml. je ocenil, da bolj ko jih bomo plačevali, več bo denarja za socialo, za penzije, bolj bomo vsi bogati. Drugače povedano, ko bi razvpitega direktorja NLB Marjana Kramarja ne nagradili z milijonom nagrade in podobno jazbece, narate in ostalo bankirsko druščino, ampak bi jim odšteli spodobnih pet in več milijonov, bi osrednja banka zacvetela, namesto da je z izgubo torpedirala proračun.

Cerarjevo razumevanje države je preprosto: pot do prosperitete za vse je ta, da sanjsko nagradi direktorje. Floskula, ki jo v predvolilnih govorih ne trosi niti Donald Trump!