Bančni živi pesek

dr. Bogomir Kovač

26. 2. 2016  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Vedno nove spremembe v korporativnem vodstvu NLB, po desetletju privatiziranja, saniranja in prestrukturiranja, niso nobeno presenečenje. Banke v sedanji finančni krizi povsod postajajo živi pesek, ki požira vse in vsakogar. Zakulisnim igram in pretvarjanjem spet ni videti konca. Nekatere skrbi ponor davkoplačevalskega denarja, druge privatizacija, tretji merijo svoje moči glede regulacijskega ali lastniškega vpliva, četrti lovijo domače ravnotežje do evropskega Titanika. Povezanost politike in denarja je tudi tokrat destruktivna, na ravni EU in tudi doma.

EU doživlja na sredini kriznega cikla, po sedmih letih, drugi val finančne krize, nekakšno verzijo 2.0. Ta bo po logiki reči po obsegu manj dramatična od izhodiščne, toda nevarnejša od prve v obdobju 2008–2009. Ciklični nihaj na finančnih trgih je milejši, obrestne mere nižje, EU ima celo varovalni dežnik, toda banke niso očiščene slabih kreditov, pestijo jih nizke marže, deflacijska recesija in bančna unija. Tržne vrednosti bank so strmoglavile, njihovi kupci na finančnih trgih sporočajo, da ne zaupajo zmedeni in neučinkoviti monetarni politiki ECB. Očitno nihče ne želi razumeti, da enotna monetarna politika v heterogeni evroskupini ne more delovati kot enoten ključ rešitve, niti znotraj Taylorjevega pravila obrestnih mer niti ob opevani stabilnosti tečaja evra. Politika ECB je od leta 2005 uravnotežena glede na nemške parametre in interese, kar povzroča nepopravljivo škodo perifernim državam evroobmočja, kamor spada tudi Slovenija.

Bi moralo biti ravnanje Slovenije, vrste vlad in BS, pa tudi bančnih uprav in nadzornih svetov, v obdobju finančne krize drugačno? Da. Danes je jasno, da se pri prevzemanju evra, zlasti med letoma 2005 in 2008, nismo zavedali tveganj kreditnega cikla in vsesplošnega hazardiranja z visokim zadolževanja vseh in vsakogar. Sanacijo bank smo leta 2009 začeli prepozno in napačno, neuspešno smo lovili pregrešne menedžerje, hkrati pa uničevali podjetja in prikrivali napake bank. Bančni menedžerji so postali lakaji politične strategije, ki so jo vodile vlade in BS, tako glede DUTB, slabljenja spornih kreditov in škandala z izbrisi lastniškega in podrejenega kapitala. Vlada in BS nista nikoli nasprotovali EK glede brezumnosti reševanja bančne krize, še manj lastnim neumnostim pri bančni zakonodaji, domala sladostrastno sta sprejemali ukrepe, ki so pokopali slovenski bančni sistem. Podobno bančna vodstva nikoli niso stopila v bran svojih komitentov, čeprav bi »razlaščence« v imenu bank morali braniti do zadnjega diha. Bančni menedžerji in politiki so torej bratje v skupnih nečednostih.

Ta bratovščina določa tudi zadnjo zamenjavo korporativnega vodstva NLB. Dejstvo je, da je država v dosedanjo sanacijo banke vložila domala štiri milijarde evrov, toda to je četrtina tistega, kar bo na primer za sanacijo koroške Hypo in bankrotirano deželo plačala avstrijska vlada. Cena sanacije ni osrednji problem NLB in tudi ni posebnost slovenskega bančnega sistema, kot mnogi radi govorijo. Problemi tičijo drugje. Najprej v primežu, da bomo morali v najbolj neugodnem trenutku prodajati banko, da jo moramo zaradi državne pomoči dodatno konsolidirati (krčiti), da uprava ne obvladuje politike rasti v razmerah presežne likvidnosti in da v zmešnjavi novih pristojnosti med SDH, BS in ECB ni jasno niti, kako določiti nadzorne svete in upravo. Problem je v slabostih monetarnega in bančnega sistema, še zlasti v novi direktivi bančne unije, da izgube bank v pogojih stečaja, likvidacije ali zgolj usmerjenega prestrukturiranja plačujejo vsi deležniki, tudi varčevalci. Slabše in bolj zmedene popotnice pri sejanju negotovosti in nezaupanja si na pragu druge finančne in bančne krize ne moremo zamisliti.

Seveda je paradoksalno, da nas prav obrazložitev generalnega pravobranilstva sodišča EU glede domače bančne sanacije konec leta 2013 opozarja, da so in bodo odločitve glede bank in političnoekonomske usode države predvsem domača domena. Torej mora domača politična oblast v svoji navidezni delitvi pristojnosti, od ustavnega sodišča in parlamenta do BS in vlade, prevzeti odgovornost za svoje odločitve leta 2013 in tudi 2016. Dejstvo je, da priporočila EK niso bila zavezujoča in niso neposredno zahtevala izbrisa. To pomeni, da se tudi glede odgovornosti za razvoj NLB in slovenskega bančnega sistema tudi v prihodnje ne moremo sklicevati na druge. Imeti moramo plan B glede sedežev in izstopa s slovitega vlaka, ki ne vozi med Berlinom in Parizom, kot je nekdaj mislil Pahor, temveč predvsem med Frankfurtom in Berlinom, kar bi morala doumeti guverner in vlada. Toda med vlado in BS ni videti posebno tesnega prijateljstva, še manj sodelovanja ali celo strateškega razmisleka, kolikor ga pač zmorejo.

Medja z ekipo se je znašel sredi te godlje, bil je sporna kadrovska poteza ob svojem nastopu in ostal je problematičen tudi kasneje. Najprej ni branil interesov banke pri sporni sanaciji leta 2013, konsolidacijo banke je obrnil za zaščito lastnih interesov, pozabil je na organizacijsko kulturo in poslovni model, ki bi omogočil rast poslovanja, ne zgolj dobička, na koncu je ob tihi podpori BS želel izpeljati tudi spremembo nadzornega sveta. V razmerju dveh Jazbecev je bitko izgubil, še preden jo je dobro začel. V igri je odgovornost glede sporne sanacije, kjer je v slabšem položaju guverner in ne vlada, ki je tedaj pač ni bilo. Mramor kot mediator po spornih aferah pač ni človek, ki bi lahko zamejil SDH, ki postaja nov center moči nove oblasti.

Brechtov Mackie Nož v Operi za tri groše pojasni, da je ustanovitev banke hujša od njenega ropa, britanski zgodovinar Hobsbawm je spisal čudovito delo o pomenu razbojništva v razvoju kapitalizma. Danes bančno razbojništvo uprizarjajo vlade in bankirji. Oblast za denar ali življenje, pravijo. Če želimo preživeti, bomo morali te like spraviti na pranger.