Komedija zmešnjav

dr. Bogomir Kovač

19. 2. 2016  |  Mladina 7  |  Ekonomija

O britanskem referendumu o morebitnem izstopu iz EU (brexit) potekajo vroča pogajanja, ki pomenijo nevarno politično igro na obeh straneh. Britanska vlada razmerje do EU izrablja za utrditev političnega položaja doma, EU doživlja britanske zahteve kot dodatno grožnjo svojemu obstoju. Obe strani politično trgujeta, manj gre za vsebinske spremembe, ki bi zagotovile boljše delovanje EU. Težava je v tem, da Cameron zahteva tisto, kar danes EU že počenja, z Nemčijo na čelu. Hkrati EU razpada zaradi samovoljnosti držav, ker se nihče ne strinja z ničimer. Plehka pogajanja o »brexitu« postajajo nova zapravljena priložnosti za politično strpno, vsebinsko in sprejemljivo spremembo EU.

Slamnato družinsko razmerje med VB in EU ima dolgo in pomenljivo zgodovino. Britanci konec petdesetih let niso hoteli vstopiti v evropski projekt, nemško-francoski predlog so videli bolj kot razvojni projekt porušene Evrope. Britanski BDP na prebivalca je bil leta 1945 skoraj enkrat višji od povprečja šestih ustanovnih držav EEC. Leta 1960 so ponudili drugačen koncept, EU kot prostor proste trgovine (EFTA), toda konkurenčnemu projektu ni uspelo odpraviti vedno očitnejšega razvojnega zaostajanja VB. Britanci so si zato leta 1963 prvič zaželeli v EU, leta 1967 pa drugič, a obakrat jih je ustavil De Gaulle s svojo averzijo do anglosaškega kapitalizma. VB je šele leta 1973 postala del EU kot politični projekt levih vlad v Londonu in Parizu. Vemo, VB je vstopila v EU zaradi gospodarskih razlogov, ne zaradi političnih, EU ji je ponujala več razvojnih možnosti kot EFTA. Toda pri tem je ohranila samostojnost in politični skepticizem do Pariza in Berlina. Zato je v devetdesetih letih tudi ostala zunaj schengenskih meja in evrskega projekta.

VB najbolje pooseblja divergentne silnice evropskih širitev, še zlasti zaradi slavnih protievropskih nastopov in posebnih privilegijev, ki ji jih je izborila vlada Thatcherjeve v osemdesetih letih. Britanci so v EU prinesli ameriški pridih, globalne geostrateške interese in izrazito naklonjenost neoliberalnim konceptom svobodnega tržnega gospodarstva. VB je velik evropski partner, prispeva 12 odstotkov prebivalstva in 16 odstotkov BDP EU, gospodarska rast je zadnja leta med najvišjimi, brezposelnost razmeroma nizka, zadolženost povprečna in vzdržna. Hkrati so Britanci prvi prejemniki neposrednih investicij (FDI), London je še vedno finančno vozlišče EU. VB je zunaj evrskega območja v dobri ekonomski kondiciji, EU očitno pri tem ni ovira.

Toda konservativna vlada že nekaj let analizira pluse in minuse britanskega članstva v EU in grozi z izstopom. Izhodiščna stališča niso nova. VB nasprotuje dosedanjim rešitvam, s katerimi naj bi odpravili krizo EU in gredo po poti »več EU«. Razvojna vizija grozda »unij« v obliki politične federacije je za Westminster popolnoma nesprejemljiva. Zanjo bi bili nujni diferenciran pristop, ločena obravnava glede posebnosti držav, vztrajanje pri načelih subsidiarnosti in proporcionalnosti, nacionalni parlamenti bi s sistemom »zelenih kart« podeljevali legitimnost skupnim evropskim odločitvam. Druga skupina zahtev je namenjena izboljšanju skupnega trga, da lahko države zunaj evrskega prostora delujejo enakopravno in brez odgovornosti za skupno valuto. Tretji del govori o ekonomskih migracijah in omejevanju socialnih pravic za prehodne migrante, tudi azilante. EU se mora torej odločiti med naddržavno integracijo, meddržavno kooperacijo in pa različno posebnostjo članic, vsega hkrati ni mogoče imeti.

Toda smisel politike je prav mimikrija. Ideologija skupne EU in britanske zahteve niso tako vsaksebi, kot se zdi. Britanske politične zamisli načeloma podpira najprej krog izrazito prijateljskih držav (Irska, Nizozemska, Danska, Švedska), države srednje in vzhodne Evrope (Poljska, Češka, Madžarska) imajo tudi rajši skupni trg kot sporni evro, evropski jug (Španija, Italija, Grčija) razume britanske omejitve glede migracij, nemške fiskalne in finančne centralizacije. Celo Nemčija v vse bolj »nemški« EU (evroskupina) že deluje, kot bi si želela, da VB, njeno ustavno sodišče, parlament in druge institucije dejansko usmerjajo prihodnost EU. Širitev je prinesla toliko različnosti in tako šibke skupne institucije in politike, da je EU že danes na poti udejanjanja britanske vizije.

Lizbonska pogodba (50 čl.) določa izstop iz EU glede na lastne preference in zakonodajo članic, pozna pogajanja, prehodne režime, izstop je torej mogoč in reguliran. Seveda, obojestranska igra je, da VB ostane v EU in pridobi še nekaj samostojnosti. Zaradi tega se pojavijo obojestranske težave. Ali bo status VB ob morebitnem odhodu podoben tistemu, ki ga že imajo Norveška, Švica in celo Turčija, ali bo nekaj tretjega, kajti od teh postavk so odvisni protislovni izračuni pozitivnih ali predvsem negativnih učinkov »brexita«. In nasprotno, zakaj bi bile potem te države zunaj, če je lahko VB znotraj EU. Če VB ostane (»britin«), bi morali spremeniti vsaj troje, lizbonsko pogodbo, razvezati evro in povečati suverenost članic. Gre za drugačno EU, ki gradi na različnosti identitet, povezanosti regij in ljudi, skupnih projektih, soodločanju in sodelovanju parlamentov članic. Toda ta pot vodi prek več enakopravnosti in enakosti, neposredne demokracije in socialne Evrope. To pa je dejansko leva vizija demokratizacije EU, česar si seveda torijci niti v sanjah ne želijo.

Nekaj je jasno. Britanci so pripravili dobre analitične temelje za demokratično razpravo, do katere pa ni več nikomur, ne Londonu in ne Bruslju. Cameron igra infantilno igro z nekaj oxfordskega opleska, Bruselj in drugi se še naprej sprenevedajo. EU grozi implozija, kakršno je doživel socializem, evrokrate morda čaka isto, kot je doletelo komuniste. Kakšna ironija usode. Še dobro, da v komediji zmešnjav nastopajo sleherniki in ne kralji, zanje so tragedije. Tveganja tega političnega teatra pa so skupna, velika in nevarna. Britanci bi to Shakespearovo dediščino morali dojeti hitreje od drugih. Vsaj letos.