Prekoračena pooblastila
»Evo, s patruljo sem zmenjen, da gredo pogledat, če je BMW parkiran ali v bližini. V glavnem sta navdušena nad idejo, in če je avto tam, počakata do jutra, če je treba.«
—Policist A lovi ministra.
»Patrulja sporoča, da je vozilo parkirano pred pubom.«
—Policist B lovi ministra.
»Svaka čast fantom, da so ga počakali.«
—Policist C čestita.
Čeprav se zdi, da se dejansko ni nikomur nič zgodilo, je dogovarjanje med policisti, da bodo poskusili ujeti morebiti vinjenega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja za volanom in ga s tem diskreditirati, prekleto resna zadeva. Ne gre namreč za Koprivnikarja, ampak za slehernika, ki je lahko vedno izpostavljen tovrstnemu nadlegovanju. Če se policisti na Facebooku malodane javno dogovorijo, da se bodo s svojimi pooblastili izživljali nad ministrom, se toliko lažje in prej dogovorijo, da bodo to naredili nekomu, ki nima ne funkcije ne moči.
Zgodilo se je torej nekaj nedopustnega, a ne Koprivnikarju, ampak vsem nam.
Represivni organ je grobo prekoračil pooblastila. Gre za zelo resen sistemski problem, za vprašanje elementarne profesionalnosti in seveda nadzora znotraj policije – ki je pač represivni organ prav zaradi teh pooblastil, torej zaradi možnosti poseganja v svobodo posameznika in arbitrarnosti v odločitvah in ravnanju. Res je sicer: nikoli ni dovolj nadzora nad represivnimi organi, ker so tovrstne zlorabe vedno mogoče. Če je namreč še mogoče razumeti, da bi se o tem pogovarjala dva policista (povsod se zgodijo tovrstni primeri, v vseh sistemih in v vseh organizacijah), je težje razumeti, da na primer že policista, ki sta dejansko ustavila Koprivnikarja, nista niti pomislila, kako daleč sta s tem šla. Deset jih sodeluje in nobeden ne reče, fantje, ne ga lomit, prav tega ne smemo. Se kot državljani sploh zavedamo, kaj nam to razkriva o načinu razmišljanja v policijskih vrstah?
Razkritje o zlorabljenih pooblastilih, in sicer zoper nosilca ene najvišjih funkcij v državi, torej zoper ministra, vrača v središče debato o posebnih pooblastilih, ki se je v Sloveniji začela lani pozno jeseni, ko je vlada zaradi prihoda beguncev začela spreminjati zakon o obrambi in je posebna policijska pooblastila – kljub protestom civilne družbe, policijske stroke, referendumski pobudi Radia Študent – podelila tudi vojski. Ne samo to: pred desetimi dnevi je državni zbor na predlog vlade tudi dejansko omogočil izvajanje 37. a člena zakona o obrambi, ki podeljuje izredna policijska pooblastila vojski pri varovanju meje v notranjosti države. Edina poslanska skupina, ki je temu nasprotovala, je bila Združena levica, pri tem pa je bila deležna napadov o malodane protidržavnem delovanju.
Če torej kdo do danes ni razumel, zakaj pooblastil ne gre kar tako razdeljevati, na primer kakšen minister – recimo Koprivnikar –, mu bo zdaj verjetno jasno. Pooblastila naj bi imeli tisti, ki so za njihovo uporabo in izvajanje zelo natančno usposobljeni in nadzorovani. Policisti se o tem dovolj natančno izobražujejo in nad njimi bedi notranji in tožilski nadzor – pa kljub temu nam primer Koprivnikar kaže, kako zlahka lahko, že ko gre zgolj za nezmožnost ločevanja med osebnim in javnim interesom, pride do popolne zlorabe. Ker primer Koprivnikar je pač prav to: bolj ni mogoče zlorabiti pooblastil, mogoče jih je le bolj grobo. A šlo je za prav tisto, česar se moramo kot državljani najbolj bati.
Vojska nima niti res dobrega nadzora nad izvajanjem posebnih pooblastil, pa tudi vojaki nimajo za sabo usposabljanja, kot ga imajo policisti, poleg tega so pooblastila dobili za obravnavo ljudi v najhujši stiski – ti imajo že zaradi svoje situacije izrazito omejene pravice. To je izrazito nevarno, poleg tega pa vlada tovrstnih težav kljub opozorilom sploh ni predvidela. A danes ministrom ni treba več dokazovati, kako tvegano je to početje. Ne gre pozabiti: omenjeni policisti so bili – ogorčeni, ker pogajanja med vlado in sindikatoma ne potekajo – pripravljeni delovati proti enemu najvišjih predstavnikov države.
Seveda ne gre za vse policiste, seveda še zdaleč niso vsi taki, zagotovo veliki večini to ravnanje ne pride niti na misel. A dogodek razkriva, da sistem sam dejansko tovrstno vedenje in ravnanje omogoča vsakemu izmed njih – in znotraj podeljenih pooblastil odslej tudi vsakemu vojaku, ki bo razporejen na mejo. To pa je izrazito nevarno. Brez skrbi sicer: ne gre pričakovati državnega udara. Izkazalo se je zgolj, da lahko policisti brez posledic počnejo to, kar so počeli Koprivnikarju, čisto vsakemu.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.